Med bojem za pravno državo in kulturnim bojem
Sobotne protestnike po Beogradu vodi želja odstaviti Aleksandra Vučića, njegove privržence skrbi, da jim bo po njegovem padcu še slabše.
Odpri galerijo
Demonstracijam proti vse bolj avtokratski vladavini predsednika Vučića se vsak teden pridruži več ljudi. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Beograd – Če bi moč nasprotujočih si strani v Srbiji merili po številu ljudi, ki jih ena in druga stran zmoreta spraviti na ulice, je zmagovalec tedna predsednik Aleksandar Vučić. Množica, ki jo je v mesto pritegnil obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina, je bila večja od vsote množic, ki sta se zbrali na demonstracijah v spomin na umor srbskega voditelja s Kosova Oliverja Ivanovića v sredo in na sedmih zaporednih demonstracijah proti Vučiću v soboto.
Razlika med taboroma je vidna od daleč. Vučićevi podporniki, ki so jih iz celotne Srbije pripeljali z več kot 1200 avtobusi in so bili za svojo udeležbo plačani v takšni ali drugačni obliki, kažejo (straho)spoštovanje do Putina, mahajo s srbskimi in ruskimi zastavami, vzklikajo srbske nacionalistične in protievropske parole ter pojejo četniške pesmi. Med protestniki proti Vučićevemu režimu, ki so se to soboto že osmič zapored zbrali pred beograjsko filozofsko fakulteto, prevladuje urbana populacija, več je pripadnikov vse manjšega srednjega razreda, srbskih zastav skorajda ni videti, ruskih pa sploh ne.
Med sobotnimi sprehajalci so ljudje vseh starosti, nacionalističnih gesel ni bilo slišati, so pa številni med njimi opremljeni s priponkami »1 izmed 5 milijonov«, »drogirana mladina« in »drogirani upokojenci«, ki so tipičen srbski sarkastičen odgovor na žaljivke Vučića, ki je skušal težo sobotnih protestov zmanjšati z opazkami, da je protestnikov malo, da je tam predvsem drogirana mladina in podobno.
Medtem ko so udeležence »Putindana« v četrtek zabavali trubači (srbska pihalna godba), so sobotne sprehajalce v ples silili ritmi Partibrejkersov in Beogradskega sindikata. »To sta dve neprimerljivi vesolji. Če nisi na ulici in samo odpreš okno, ti je jasno, da smo civilizacijsko povsem narazen. Pojma nimam, koliko ljudi se je danes tu zbralo. Brez dvoma nas je manj, kot je bilo onih na Putinu, k nam so se ljudje pripeljali sami, kdor je hotel, tja je ljudi pripeljal Vučić z nagradami, obljubami in grožnjami ter predvsem z našim denarjem,« nam je med sobotnim sprehodom dejal Branislav Trifunović, eden od vodilnih likov protesta proti Vučiću.
Čeprav se zdi, da Trifunović in ljudje okoli njega ne vedo točno, kaj bi radi, vse dvome o potrebi po protestih odpravi že hiter pregled informativnih oddaj na srbskih televizijah. Ker je velika večina televizij z nacionalno frekvenco pod nadzorom Vučićeve politike, je o zahtevah protestnikov slišati zelo malo oziroma o njih poročajo posmehljivo.
Protesti, ki jih je sprožil nasilen napad na enega od opozicijskih voditeljev, zahtevajo uveljavitev pogojev za delovanje pravne države in neodvisnih javnih medijev, protestniki pa so prepričani, da je prvi pogoj za to sestop Vučića in njegovih z oblasti. »Nujno je vzpostaviti mehanizme, da se takšna oblast nikoli več ne bo ponovila,« je med nagovorom množici dejal Trifunović. Da kljub gospodarski rasti v Srbiji ne cvetijo rožice, kaže skoraj povsem izpraznjeno podeželje, kjer mladih skorajda ni več, saj so se množično podali v tujino.
Demonstracijam proti vse bolj avtokratski vladavini predsednika Vučića se vsak teden pridruži več ljudi, pripravili so jih že v 15 srbskih mestih. Podporo jim je izreklo tudi 105 profesorjev in sodelavcev filozofske fakultete. Medtem ko Vučić in njegovi somišljeniki protestnike zmerjajo z izdajalci in zahodnimi plačanci, se z razraščanjem velikosti demonstracij zdi, da se »izdajalsko« ljudstvo vse bolj oddaljuje od Vučića, vladar pa je čedalje bolj opazno živčen.
»Ko bo vse to mimo in bo Vučić sestopil z oblasti, bo denar spet izginil na račune v tujini,« je posvaril Trifunović, ki ga zaradi razdrobljenosti in kompromitiranosti opozicije odkrito skrbi, kakšne so morebitne politične alternative po Vučićevem odhodu.
»Ne bomo obmetavali policije in televizije z jajci, ker je to naš servis, ki ga mi plačujemo,« je zbrane protestnike pozval priljubljeni srbski igralec Nikola Kojo. »Aleksandar Vučić, to je konec! Izvedel si napad na kapital in vire tega naroda, posilil in izsilil si celotno prebivalstvo. Ta noč je prekratka, da bi našteli vsa tvoja slaba dejanja ... Pozabil si, da te mi plačujemo. Dovolj je!« je bil odločen Kojo.
Neskončna kolona več deset tisoč protestnikov se je med drugim ustavila pred stavbo javne televizije, od katere zahtevajo manj pristransko poročanje, da ne bo le servis oblasti, temveč servis vseh ljudi. Poziv filmskega zvezdnika Koja so demonstranti upoštevali, koliko jajc je ostalo skritih po žepih in koliko se jih je strlo, ne bomo nikoli izvedeli.
Da je treba pri podpori eni ali drugi strani biti previden, nas je opozoril Branimir Stojanović, filozof in psihoanalitik ter dolgoletni politični aktivist. Kot pravi, udeležence sobotnih protestov poleg vseh sicer upravičenih zahtev skrbi predvsem to, da bodo ostali brez privilegijev, ki so dediščina komunistične in Miloševićeve dobe, ko so bili ti ljudje del družbene elite.
»Ko so med divjo privatizacijo ob prelomu tisočletja tisoči delavcev čez noč ostali brez dela in bili odrinjeni na rob družbe, so se današnji sobotni sprehajalci obračali stran, kot da se jih to ne tiče. Ko so tisoči vojnih veteranov iz vseh balkanskih vojn ostali od družbe pozabljeni z vsemi svojimi travmami, so se ti ljudje delali, da to niso bile njihove vojne, a za vse nekoč pride račun,« pravi Stojanović.
Vučić se rad pohvali s tujimi investicijami, ki mu jih je uspelo pritegniti v Srbijo. S temi investicijami so se res odprla številna delovna mesta, ki pa so večinoma slabo plačana. Stojanović, ki mu celo v krogih srbske salonske levice »laskajo« z vzdevkom »Rdeči Kmer«, pojasnjuje, da je desničar Vučić v nasprotju s tradicionalno levico videl priložnost v množici pozabljenih »ljudi brez zob«, kakor so salonski levičarji radi zmerjali revne ljudi z obrobja.
»Res je, da delajo za bedno plačo, 200 ali 250 evrov, toda to je več kot nič, kar so imeli prej dolga leta. In ti ljudje razumejo, da je za njihov današnji standard zaslužen Vučić,« pravi Stojanović in poudarja, da je v srbski družbi še vedno veliko preveč revščine. Na protestih ni ljudi iz revnih beograjskih predmestij, kot je Železnik, ti ljudje bi imeli za kaj protestirati, a si preprosto ne morejo privoščiti 80 centov za avtobus do centra.
Razlika med taboroma je vidna od daleč. Vučićevi podporniki, ki so jih iz celotne Srbije pripeljali z več kot 1200 avtobusi in so bili za svojo udeležbo plačani v takšni ali drugačni obliki, kažejo (straho)spoštovanje do Putina, mahajo s srbskimi in ruskimi zastavami, vzklikajo srbske nacionalistične in protievropske parole ter pojejo četniške pesmi. Med protestniki proti Vučićevemu režimu, ki so se to soboto že osmič zapored zbrali pred beograjsko filozofsko fakulteto, prevladuje urbana populacija, več je pripadnikov vse manjšega srednjega razreda, srbskih zastav skorajda ni videti, ruskih pa sploh ne.
Trobente proti rock'n'rollu
Med sobotnimi sprehajalci so ljudje vseh starosti, nacionalističnih gesel ni bilo slišati, so pa številni med njimi opremljeni s priponkami »1 izmed 5 milijonov«, »drogirana mladina« in »drogirani upokojenci«, ki so tipičen srbski sarkastičen odgovor na žaljivke Vučića, ki je skušal težo sobotnih protestov zmanjšati z opazkami, da je protestnikov malo, da je tam predvsem drogirana mladina in podobno.
Medtem ko so udeležence »Putindana« v četrtek zabavali trubači (srbska pihalna godba), so sobotne sprehajalce v ples silili ritmi Partibrejkersov in Beogradskega sindikata. »To sta dve neprimerljivi vesolji. Če nisi na ulici in samo odpreš okno, ti je jasno, da smo civilizacijsko povsem narazen. Pojma nimam, koliko ljudi se je danes tu zbralo. Brez dvoma nas je manj, kot je bilo onih na Putinu, k nam so se ljudje pripeljali sami, kdor je hotel, tja je ljudi pripeljal Vučić z nagradami, obljubami in grožnjami ter predvsem z našim denarjem,« nam je med sobotnim sprehodom dejal Branislav Trifunović, eden od vodilnih likov protesta proti Vučiću.
Želijo si prostor pod soncem, da ga ne bi iskali v tujini
Čeprav se zdi, da Trifunović in ljudje okoli njega ne vedo točno, kaj bi radi, vse dvome o potrebi po protestih odpravi že hiter pregled informativnih oddaj na srbskih televizijah. Ker je velika večina televizij z nacionalno frekvenco pod nadzorom Vučićeve politike, je o zahtevah protestnikov slišati zelo malo oziroma o njih poročajo posmehljivo.
Protesti, ki jih je sprožil nasilen napad na enega od opozicijskih voditeljev, zahtevajo uveljavitev pogojev za delovanje pravne države in neodvisnih javnih medijev, protestniki pa so prepričani, da je prvi pogoj za to sestop Vučića in njegovih z oblasti. »Nujno je vzpostaviti mehanizme, da se takšna oblast nikoli več ne bo ponovila,« je med nagovorom množici dejal Trifunović. Da kljub gospodarski rasti v Srbiji ne cvetijo rožice, kaže skoraj povsem izpraznjeno podeželje, kjer mladih skorajda ni več, saj so se množično podali v tujino.
Protest se je iz Beograda razširil že na 15 srbskih mest
Demonstracijam proti vse bolj avtokratski vladavini predsednika Vučića se vsak teden pridruži več ljudi, pripravili so jih že v 15 srbskih mestih. Podporo jim je izreklo tudi 105 profesorjev in sodelavcev filozofske fakultete. Medtem ko Vučić in njegovi somišljeniki protestnike zmerjajo z izdajalci in zahodnimi plačanci, se z razraščanjem velikosti demonstracij zdi, da se »izdajalsko« ljudstvo vse bolj oddaljuje od Vučića, vladar pa je čedalje bolj opazno živčen.
»Ko bo vse to mimo in bo Vučić sestopil z oblasti, bo denar spet izginil na račune v tujini,« je posvaril Trifunović, ki ga zaradi razdrobljenosti in kompromitiranosti opozicije odkrito skrbi, kakšne so morebitne politične alternative po Vučićevem odhodu.
Bo šlo brez nasilja?
»Ne bomo obmetavali policije in televizije z jajci, ker je to naš servis, ki ga mi plačujemo,« je zbrane protestnike pozval priljubljeni srbski igralec Nikola Kojo. »Aleksandar Vučić, to je konec! Izvedel si napad na kapital in vire tega naroda, posilil in izsilil si celotno prebivalstvo. Ta noč je prekratka, da bi našteli vsa tvoja slaba dejanja ... Pozabil si, da te mi plačujemo. Dovolj je!« je bil odločen Kojo.
Neskončna kolona več deset tisoč protestnikov se je med drugim ustavila pred stavbo javne televizije, od katere zahtevajo manj pristransko poročanje, da ne bo le servis oblasti, temveč servis vseh ljudi. Poziv filmskega zvezdnika Koja so demonstranti upoštevali, koliko jajc je ostalo skritih po žepih in koliko se jih je strlo, ne bomo nikoli izvedeli.
Se lahko »ljudje brez zob« obrnejo proti Vučiću?
Da je treba pri podpori eni ali drugi strani biti previden, nas je opozoril Branimir Stojanović, filozof in psihoanalitik ter dolgoletni politični aktivist. Kot pravi, udeležence sobotnih protestov poleg vseh sicer upravičenih zahtev skrbi predvsem to, da bodo ostali brez privilegijev, ki so dediščina komunistične in Miloševićeve dobe, ko so bili ti ljudje del družbene elite.
»Ko so med divjo privatizacijo ob prelomu tisočletja tisoči delavcev čez noč ostali brez dela in bili odrinjeni na rob družbe, so se današnji sobotni sprehajalci obračali stran, kot da se jih to ne tiče. Ko so tisoči vojnih veteranov iz vseh balkanskih vojn ostali od družbe pozabljeni z vsemi svojimi travmami, so se ti ljudje delali, da to niso bile njihove vojne, a za vse nekoč pride račun,« pravi Stojanović.
Vučić se rad pohvali s tujimi investicijami, ki mu jih je uspelo pritegniti v Srbijo. S temi investicijami so se res odprla številna delovna mesta, ki pa so večinoma slabo plačana. Stojanović, ki mu celo v krogih srbske salonske levice »laskajo« z vzdevkom »Rdeči Kmer«, pojasnjuje, da je desničar Vučić v nasprotju s tradicionalno levico videl priložnost v množici pozabljenih »ljudi brez zob«, kakor so salonski levičarji radi zmerjali revne ljudi z obrobja.
»Res je, da delajo za bedno plačo, 200 ali 250 evrov, toda to je več kot nič, kar so imeli prej dolga leta. In ti ljudje razumejo, da je za njihov današnji standard zaslužen Vučić,« pravi Stojanović in poudarja, da je v srbski družbi še vedno veliko preveč revščine. Na protestih ni ljudi iz revnih beograjskih predmestij, kot je Železnik, ti ljudje bi imeli za kaj protestirati, a si preprosto ne morejo privoščiti 80 centov za avtobus do centra.
Bo Pahor slišal obe strani?
Prihodnji ponedeljek je predviden obisk slovenskega predsednika Boruta Pahorja pri Aleksandru Vučiću v Beogradu. Obisk, del dejavnosti v procesu Brdo-Brioni, bo v za Srbijo prelomnem času, ko Vučićevo vladavino vse pogosteje primerjajo z obdobjem, ko ji je vladal Slobodan Milošević. Ignoriranje opozicije, ustrahovanje nasprotnikov, strog nadzor nad mediji, dvomljiva politična neodvisnost sodstva in vse bolj avtokratsko vladanje so sočasno s podporo srbskim separatistom v Bosni in Hercegovini vprašanja, o katerih bi se Pahor moral pogovoriti s svojim kolegom. Tudi srečanje z Vučićevo opozicijo bi Pahorju in Sloveniji v velikem delu srbske javnosti utrdilo ugled, Sloveniji pa razjasnilo, kako iskreno si Srbija sploh želi članstva v EU, kar je za Slovenijo pomembna informacija, če želi še naprej zagotavljati popolno podporo srbskim prizadevanjem za vstop v Evropsko unijo.
Prihodnji ponedeljek je predviden obisk slovenskega predsednika Boruta Pahorja pri Aleksandru Vučiću v Beogradu. Obisk, del dejavnosti v procesu Brdo-Brioni, bo v za Srbijo prelomnem času, ko Vučićevo vladavino vse pogosteje primerjajo z obdobjem, ko ji je vladal Slobodan Milošević. Ignoriranje opozicije, ustrahovanje nasprotnikov, strog nadzor nad mediji, dvomljiva politična neodvisnost sodstva in vse bolj avtokratsko vladanje so sočasno s podporo srbskim separatistom v Bosni in Hercegovini vprašanja, o katerih bi se Pahor moral pogovoriti s svojim kolegom. Tudi srečanje z Vučićevo opozicijo bi Pahorju in Sloveniji v velikem delu srbske javnosti utrdilo ugled, Sloveniji pa razjasnilo, kako iskreno si Srbija sploh želi članstva v EU, kar je za Slovenijo pomembna informacija, če želi še naprej zagotavljati popolno podporo srbskim prizadevanjem za vstop v Evropsko unijo.
