Megaprojekt, ki je razburkal vode afriškega veletoka

Najdaljša reka na svetu, življenjska žila afriškega severovzhoda, že desetletja pomembno vpliva na odnose med državami, ki ležijo v njenem porečju, s strmim naraščanjem izrabe njenega vodnega potenciala pa se razmere zaostrujejo. V zadnjem času predvsem zaradi etiopske gradnje megalomanskega jezu na Modrem Nilu.

Čeprav je bil temeljni kamen Velikega etiopskega renesančnega jezu, ki bo ustvaril ogromno zajetje za 6000-megavatno hidroelektrarno ob njegovem vznožju, slovesno postavljen že aprila 2011, je te dni nemirno nilsko vodo znova razburkala novica, da so gradbeniki preusmerili tok reke in tako končali eno izmed ključnih faz nekaj manj kot pet milijard dolarjev vrednega projekta. S tem je bil tok enega od dveh glavnih pritokov Nila začasno prestavljen za vsega pol kilometra, kar ne vpliva na nadaljnjo naravno pot reke, a je dogodek vseeno obudil napete razprave o dolgoročnem vplivu etiopskega jezu na vodni potencial Sudana in Egipta, ki si na temelju sporazuma iz leta 1959 prilaščata levji delež (devet desetin) strateške surovine.

Predvsem v Egiptu, za Nigerijo najbolj obljudeni afriški državi z nekaj več kot 90 milijoni prebivalcev, ki so v glavnem skoncentrirani ob porečju Nila, kjer je najti tudi praktično vso obdelovalno zemljo, so glede svoje pravice do nilske vode neomajni, češ da imajo ostale države ob najdaljši svetovni reki na voljo tudi druge vodne vire, Egipt pa je brez alternative. Še več, zaradi pričakovanega nadaljevanja hitre rasti prebivalstva in posledične potrebe po novih in novih namakalnih površinah se bo poraba vode v Egiptu s sedanjih 64 milijard kubičnih metrov na leto predvidoma že v nekaj letih povzpela na slabih 80 milijard kubičnih metrov, kar pomeni, da bo povpraševanje preseglo razpoložljive zaloge.

»Podprimo upornike, zrušimo jez«

V teh razmerah se torej ne gre čuditi, da oblasti v Kairu preskrbo z vodo obravnavajo kot ključno vprašanje nacionalne varnosti, kar je pokazala tudi razprava političnih in verskih voditeljev o etiopskem gradbenem podvigu, ki jo je na začetku tedna organiziral predsednik Mohamed Mursi. Udeleženci posveta, ki ga je v živo prenašala državna televizija (nekateri navzoči s tem menda niso bili seznanjeni), namreč niso skoparili s kritikami na račun Adis Abebe, med predlogi pa je bilo slišati tudi odkrite pozive k uporabi sile. Junis Mahjun, vodja salafistične stranke Al Nur, ki je na volitvah pred dobrim letom zaostala samo za Muslimansko bratovščino in osvojila približno četrtino poslanskih sedežev, je tako predlagal kar podporo etiopskim uporniškim gibanjem, ki bi jih nato uporabili kot aduta v pogajanjih z Adis Abebo, v primeru propada tega načrta pa bi morali po njegovih besedah sporni jez preprosto zrušiti.

Predsednik Mursi se do tega in podobnih radikalnih predlogov sicer ni opredelil, je pa na koncu posveta pritegnil bolj spravljivim udeležencem z izražanjem spoštovanja do Etiopije in njenih prebivalcev in zagotovilom, da se vzhodnoafriški državi ni treba bati agresivnih ukrepov Kaira. Kljub temu so iz njegovega kabineta razposlali ostro svarilo, da Egipt »ne bo nikoli odstopil od svoje pravice do izkoriščanja vodnega potenciala Nila in da razmišljajo o vseh opcijah za njeno zavarovanje«, Mursi pa je sogovornikom zagotovil, da ne bo dovolil, da bi se količina vode, ki v Egipt priteče po strugi Nila, zmanjšala »za eno samo kapljo«. V četrtek je nato eden izmed predsednikovih svetovalcev napovedal, da bo Kairo od Etiopije tudi uradno zahteval ustavitev gradnje jezu.

Strokovnjaki prikimali projektu

V Adis Abebi so v odgovor na egiptovske (in sudanske) pomisleke ubrali precej prijaznejše tone kot v Kairu. Tako je minister za vodo in energijo Alemayehu Tegenu pohitel s pojasnili, da se pretok Nila v obeh državah, ki sta življenjsko odvisni od njegove vode, zaradi gradnje jezu ne bo zmanjšal. »Okrog jezu ne načrtujemo nobenih namakalnih projektov. Namenjen bo zgolj proizvodnji elektrike, zato ne bi smelo biti nobenih skrbi glede zmanjšanja pretoka,« je zatrdil, obenem pa je egiptovske oblasti pozval k nadaljevanju dialoga.

Da bi pomirili napetosti zaradi spornega projekta, so Egipt, Sudan in Etiopija že pred časom ustanovili mednarodni odbor strokovnjakov, ki so mu zaupali analizo čezmejnih učinkov jezu. Odbor je v poročilu, ki ga je te dni predstavil vpletenim vladam, po zagotovilih iz Tegenujevega ministrstva ugotovil, da projekt ustreza mednarodnim standardom in da bo, kar je še pomembneje, prinesel korist (električno energijo) vsem trem državam, ne da bi Egiptu in Sudanu – v Kartumu so ga, mimogrede, podprli že lani – povzročil večjo škodo.

Gradnja megalomanskega jezu, ki bo dolg skoraj dva kilometra, v višino pa bo segal 170 metrov, se bo tako nadaljevala, oblasti v Adis Abebi pa pričakujejo, da se bo proizvodnja elektrike v največji afriški hidroelektrarni začela že prihodnje leto, čeprav projekt menda ne bo končan pred letom 2017, dve leti pozneje kot je bilo sprva načrtovano. Vlada se je odločila, da bo gradnjo financirala sama, kar je v veliki meri posledica zadržkov tujih vlagateljev, ki nočejo tvegati spora s Kairom, o zahtevnosti te namere pa priča že podatek, da 4,8 milijarde dolarjev, na kolikor je ocenjena vrednost projekta, predstavlja kar slabo šestino lanskega etiopskega bruto domačega proizvoda. Končna cena bo sicer še precej višja, saj v prej omenjeni znesek, denimo, ni vključen strošek gradnje elektrovodov do kakih 400 kilometrov oddaljenih Adis Abebe in Kartuma.