Menjava generacij evropske desnice
Zajezitev populizma ter vzpona radikalnežev s tršo migracijsko politiko in reformami EU.
Odpri galerijo
Sebastian Kurz (levo) in vodja parlamentarne skupine Evropske ljudske stranke Manfred Weber med srečanjem v bavarski prestolnici. FOTO: AFP
München – Avstrijski kancler Sebastian Kurz je v Evropski ljudski stranki (EPP) nekakšno utelešenje njihovih političnih ciljev. Proevropski in dovolj tradicionalen, mlad in priljubljen med volivci vseh generacij.
Na študijskih dnevih evropskih parlamentarcev iz vrst desnosredinske EPP je bil 31-letni Dunajčan obravnavan kot prava politična zvezda. Dosegel je tisto, kar v EPP najbolj potrebujejo – volilno zmago. Z osvojenih več kot 31,5 odstotka glasov je lani jeseni prepričljivo zmagal in končal desetletno socialdemokratsko prevlado v Avstriji. V EPP zaskrbljeno spremljajo, kako se število evropskih premierov iz njihovih vrst krči. Po padcu Mariana Rajoya imajo v evropskem svetu, ki sprejema glavne odločitve v EU, samo še osem članov na čelu s kanclerko Angelo Merkel.
Novo generacijo desnosredinskih voditeljev v EU ob Kurzu predstavljata irski premier Leo Varadkar in njegov hrvaški kolega Andrej Plenković, ki v svoji skupini uživa široko podporo. Vsebinsko je bolgarski politolog Ivan Krastev v münchenskih razpravah opozoril, da se v evropski politiki končuje dolg cikel, ki se je začel leta 1968. V novem obdobju, ko je podpora EU po javnomnenjskih raziskavah res rekordna, a po drugi strani sta na vrhu radikalnost in nezaupanje. Za zmerne stranke je glavno vprašanje, »kako bodo lahko vključile legitimne skrbi dela volivcev«.
Kurz vidi nalogo svoje generacije voditeljev v obrambi »evropskega načina življenja«. Brez učinkovitega nadzora zunanje meje v njegovih očeh Evropa brez notranjih meja ne bo mogla delovati. »Kje smo končali, da Evropa brez nadzora na mejah ni več nekaj samoumevnega?« je opozoril v Münchnu. Med tesno povezanima Avstrijo in Bavarsko se nadzor potnikov spet izvaja od izbruha begunske krize leta 2015. Mantra evropske politike na vseh ravneh je kadrovska in finančna krepitev Frontexa. Poleg tega bi kot evropska mejna straža moral dobiti več pooblastil.
»Ljudje pričakujejo od Evrope zaščito,« je logika Kurza. S tršo držo pri migracijskih vprašanjih si želi EPP zajeziti širjenje populizma in radikalne desnice. Kurz je pred začetkom avstrijskega predsedovanja EU 1. julija predlagal ustanovitev azilnih centrov zunaj EU, v katerih bi begunci »dobili zaščito, a ne boljšega življenja v Avstriji, Nemčiji ali na Švedskem. V sosednjih regijah bi morali preprečiti, da bi se ladje z migranti sploh odpravile na pot po morju.
Druga velika tema za EPP je reforma EU, ki da bi morala postati zmožnejša delovanja in učinkovitejša, da bo prilagojena 21. stoletju. V slogu protibirokratskega trenda Kurz in Angela Merkel zagovarjata krčenje števila evropskih komisarjev. »Več je komisarjev kot področij. Vsak si želi nekaj pustiti za sabo, kar vodi do več birokracije in reguliranja,« je pojasnil Kurz. Prepričan je, da bi morala EU, ki bo z brexitom ostala brez 13 odstotkov prebivalstva, zategniti pas in zmanjšati proračun. Je za preseganje zgodovinskih tradicij, kakršna je evropski parlament z dvema sedežema.
Velika dilema za EPP so prihodnje evropske volitve, na katerih naj bi znova obveljal sistem »spitzenkandidatov« za prihodnjega predsednika evropske komisije. Angela Merkel ga sicer zagovarja, a uspeh sistema povezuje z nadnacionalnimi, evropskimi listami kandidatov za poslance. Ker takšnih list na volitvah še ne bo, je negotovo, kaj se bo zgodilo po volitvah. Francoski predsednik Emmanuel Macron nasprotuje takšnemu sistemu izbire Junckerjevega naslednika. Za najresnejšega kandidata EPP za »vodilnega kandidata« velja vodja njihove skupine v evropskem parlamentu Manfred Weber.
Na študijskih dnevih evropskih parlamentarcev iz vrst desnosredinske EPP je bil 31-letni Dunajčan obravnavan kot prava politična zvezda. Dosegel je tisto, kar v EPP najbolj potrebujejo – volilno zmago. Z osvojenih več kot 31,5 odstotka glasov je lani jeseni prepričljivo zmagal in končal desetletno socialdemokratsko prevlado v Avstriji. V EPP zaskrbljeno spremljajo, kako se število evropskih premierov iz njihovih vrst krči. Po padcu Mariana Rajoya imajo v evropskem svetu, ki sprejema glavne odločitve v EU, samo še osem članov na čelu s kanclerko Angelo Merkel.
Populizem in strahovi
Novo generacijo desnosredinskih voditeljev v EU ob Kurzu predstavljata irski premier Leo Varadkar in njegov hrvaški kolega Andrej Plenković, ki v svoji skupini uživa široko podporo. Vsebinsko je bolgarski politolog Ivan Krastev v münchenskih razpravah opozoril, da se v evropski politiki končuje dolg cikel, ki se je začel leta 1968. V novem obdobju, ko je podpora EU po javnomnenjskih raziskavah res rekordna, a po drugi strani sta na vrhu radikalnost in nezaupanje. Za zmerne stranke je glavno vprašanje, »kako bodo lahko vključile legitimne skrbi dela volivcev«.
Predvsem z begunsko krizo so se populizem in strahovi razmahnili. Odločnejša drža, kakršno je Kurz zagovarjal še kot avstrijski zunanji minister, ko je zahteval strog nadzor zunanje meje EU in zadrževanje migrantov zunaj Evrope, postaja glavni tok evropske politike skoraj vseh barv. Tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki je doslej zagovarjal sistem kvot, je po zadnjem propadu pogajanj o kvotah govoril, da je vprašanje nadzora meje pomembnejše od drugih migracijskih vprašanj.
Mantra evropske politike
Kurz vidi nalogo svoje generacije voditeljev v obrambi »evropskega načina življenja«. Brez učinkovitega nadzora zunanje meje v njegovih očeh Evropa brez notranjih meja ne bo mogla delovati. »Kje smo končali, da Evropa brez nadzora na mejah ni več nekaj samoumevnega?« je opozoril v Münchnu. Med tesno povezanima Avstrijo in Bavarsko se nadzor potnikov spet izvaja od izbruha begunske krize leta 2015. Mantra evropske politike na vseh ravneh je kadrovska in finančna krepitev Frontexa. Poleg tega bi kot evropska mejna straža moral dobiti več pooblastil.
»Kje smo končali, da Evropa brez nadzora na mejah ni več nekaj samoumevnega?«
Sebastian Kurz
Sebastian Kurz
»Ljudje pričakujejo od Evrope zaščito,« je logika Kurza. S tršo držo pri migracijskih vprašanjih si želi EPP zajeziti širjenje populizma in radikalne desnice. Kurz je pred začetkom avstrijskega predsedovanja EU 1. julija predlagal ustanovitev azilnih centrov zunaj EU, v katerih bi begunci »dobili zaščito, a ne boljšega življenja v Avstriji, Nemčiji ali na Švedskem. V sosednjih regijah bi morali preprečiti, da bi se ladje z migranti sploh odpravile na pot po morju.
Druga velika tema za EPP je reforma EU, ki da bi morala postati zmožnejša delovanja in učinkovitejša, da bo prilagojena 21. stoletju. V slogu protibirokratskega trenda Kurz in Angela Merkel zagovarjata krčenje števila evropskih komisarjev. »Več je komisarjev kot področij. Vsak si želi nekaj pustiti za sabo, kar vodi do več birokracije in reguliranja,« je pojasnil Kurz. Prepričan je, da bi morala EU, ki bo z brexitom ostala brez 13 odstotkov prebivalstva, zategniti pas in zmanjšati proračun. Je za preseganje zgodovinskih tradicij, kakršna je evropski parlament z dvema sedežema.
Kje si želijo manj in kje več Evrope?
Velika dilema za EPP so prihodnje evropske volitve, na katerih naj bi znova obveljal sistem »spitzenkandidatov« za prihodnjega predsednika evropske komisije. Angela Merkel ga sicer zagovarja, a uspeh sistema povezuje z nadnacionalnimi, evropskimi listami kandidatov za poslance. Ker takšnih list na volitvah še ne bo, je negotovo, kaj se bo zgodilo po volitvah. Francoski predsednik Emmanuel Macron nasprotuje takšnemu sistemu izbire Junckerjevega naslednika. Za najresnejšega kandidata EPP za »vodilnega kandidata« velja vodja njihove skupine v evropskem parlamentu Manfred Weber.
Evropski poslanec Lojze Peterle (NSI) je po münchenskih razpravah ugotavljal, da so »izzivi takšni, da jim niti največja članica ni kos«. V primerjavi z drugimi da se vloga EU zmanjšuje in z brexitom se bo še bolj. »Majhne igre bodo postale škodljive,« je ocenil. Od višegrajk pričakuje, da bodo prišle z jasnimi predlogi, kje si želijo manj in kje več Evrope. Tudi notranjepolitični položaj in njihova evropska razsežnost ga navdajajo s skrbmi. V času, ko se bo v EU odločalo o najpomembnejših stvareh, utegne Slovenija biti brez vlade s polnimi pooblastili in ministrov, ki bi hodili v Bruselj.
