Tiskane izdaje
Berlin – »Stavim, da bo nemški kancler ali kanclerka v prihodnjem desetletju skupaj s kolegom iz Pariza na kolenih pridrsal v Ankaro in Turčijo prosil: 'Prijatelji, pridite k nam!'« verjame komisar EU Günther Oettinger. Angela Merkel je na obisku v Ankari zmernejša od svojega strankarskega kolega, uspešno Turčijo pa vse bolj upošteva tudi Nemčija.
Pred dobrim desetletjem je bila Turčija na samem robu državnega bankrota, danes je turški bruto domači proizvod na prebivalca dvakrat večji od tedanjega, gospodarska rast se že desetletje giblje okrog osmih odstotkov. Res je tudi inflacija pri več kot šestih odstotkih razmeroma visoka, a bi si Angela Merkel nekaj turške gospodarske živahnosti zagotovo želela tudi v evrskem območju. Impresivni gospodarski dosežki države počasi topijo tudi dolgoletno nezaupanje, Angela Merkel zdaj govori o »novem poglavju«.
Nemška kanclerka v Ankari opozarja tudi na težave. Z obiskom zgodnjekrščanskih spomenikov Kapadokije dokazuje skrb za pripadnike nemuslimanskih verstev, tudi zaradi prevladujoče vere, ki se je mnogi Evropejci bojijo, po Emnidovi raziskavi javnega mnenja šestdeset odstotkov Nemcev nasprotuje vstopu Turčije v EU. Nemci so v dvomih tudi zaradi nekdanjih »gostujočih delavcev«, ki se marsikje še vedno niso dobro vključili v nemško družbo, a se z novimi generacijami tudi to izboljšuje. V svojem sobotnem televizijskem nagovoru je kanclerka zaradi vsega naštetega povedala, da se, čeprav je še vedno v dvomih, strinja z nadaljevanjem pristopnih pogajanj, ki so zadnje čase nekoliko zastala.
Turčija je za vstop v EU zaprosila že leta 1987, a je končala le eno poglavje od petintridesetih, ki so potrebna za vstop v EU. Čeprav so medtem v Bruslju sprejemali eno vzhodnoevropsko državo za drugo, Turčija večine poglavij ni smela niti odpreti. Francija, ki je pod prejšnjim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem skupaj s Ciprom nasprotovala odprtju novih poglavij EU s Turčijo, zdaj pod Françoisom Hollandom spreminja mnenje, k hitrejšemu tempu pa priganja tudi nemški zunanji minister Guido Westerwelle: »Če ne bomo pazili, bo prišla ura, ko bo Evropa kazala večji interes za Turčijo kakor Turčija za Evropo.«
Spogledovanje s Kitajsko
Morda je ta ura že prišla. Ankara namesto k EU vse bolj pogleduje k Pekingu. Čeprav je do tam skoraj pet tisoč kilometrov več kot do Bruslja, je turški premier Recep Tayyip Erdogan pred kratkim predlagal vstop v šanghajsko organizacijo, v kateri so poleg Kitajske Rusija, Uzbekistan, Kazahstan in Tadžikistan. V tej organizaciji Turčije res ne bo nihče spraševal o spoštovanju svobode tiska in človekovih pravic, a niti za Evropo ne bo dobro, če ji bo Ankara obrnila hrbet, in to ne le zaradi gospodarskega sodelovanja. V državah EU živi več milijonov državljanov turškega rodu, poznavalci pa verjamejo, da zastoj pogajanj ne bi bil dober niti za Turčijo. Če je lahko zanj doslej krivil Evropejce, bo moral Erdogan zdaj tudi tistim, ki se bojijo prevlade njegove islamistične Stranke za pravičnost in razvoj, dokazati, da zna spodbujati pravice drugače mislečih ali verujočih. Tudi v Turčiji mnogi sanjajo o evropskih vrednotah in verjamejo, da lahko pritisk iz EU pomaga pri odpravljanju protiteroristične zakonodaje in začetku pogajanj s kurdsko skupnostjo. Turški parlament se že zavzema za podreditev vojske civilnemu nadzoru, kar je tudi ena osrednjih zahtev EU.
Turčija Evropo potrebuje tudi zaradi varnostnih razlogov, Nemčija skupaj z zavezniki iz Nata Ankari med zaostrovanji s Sirijo že stoji ob strani. Medtem pa se lahko Evropa od Turčije uči, kako bankrotirano gospodarstvo postaviti na pot hitrega razvoja. Res je imel Erdogan s svojim gospodarskim ministrom Alijem Babacanom na voljo tudi razvrednotenje valute, s čimer sta lahko podražila uvoz in povečala mednarodno konkurenčnost gospodarstva. V nasprotju z Grki samo lučaj stran v istem toplem sredozemskem podnebju pa so Turki pod diktatom IMF izvedli tudi številne druge boleče reforme z ambiciozno privatizacijo vred, veliko so vložili v turizem in infrastrukturo, spodbudili izvozno gospodarstvo, zmanjšali birokratske ovire poslovanju ter povabili tuje investitorje.
Odlične napovedi
Res je pri zmanjšanju dolga in proračunskega primanjkljaja pomagala tudi inflacija, a samo valutne in monetarne spremembe najbrž ne bi zadostovale za članstvo v neuradni skupini MIST, kjer Turčija skupaj z Mehiko, Indonezijo in Južno Korejo v odličnih perspektivah razvoja že dosega Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko iz BRIC, oboje po definiciji Jima O'Neilla iz Goldman Sachsa. Če je Grčija od evrskega območja dolgo pričakovala predvsem dotok pomoči, je Turčija dobro izkoristila potrošniška hrepenenja svojega mladega 74-milijonskega prebivalstva. In v nasprotju z Nemčijo ter večino EU Turčija raste tudi demografsko, zato bo v prihodnosti sodelovanje, kot ugotavlja Nemčija, še pomembnejše.
