Mikrokozmos sirske vojne

Bejrut – Po skoraj treh letih vojne v Siriji najbolj krvav konflikt našega časa vse intenzivneje prestopa sirske meje. Glasne odmeve in posledice je mogoče čutiti v Iraku, Turčiji, Jordaniji in, predvsem, v Libanonu, kamor je iz sirskega pekla pribežalo približno milijon beguncev. Ti zdaj v državi, kjer je državljanska vojna zarezala globoke in nikoli zares zaceljene rane, predstavljajo že četrtino prebivalstva.

V Libanon niso prišli le begunci. Na ulice Bejruta so se vrnili tudi samomorilski napadalci in avtomobili bombe, ki so spet ustvarili ozračje strahu in negotovosti ter še dodatno podžgali že tako napete odnose med suniti in šiiti. Medsektaška nasprotja se stopnjujejo. »Na ulice Bejruta sta se vrnila strah in tesnoba. Strah je nalezljiv … epidemičen. Kjer koli in kadar koli lahko poči. Kaj takega nismo čutili že več let. A prebivalci Bejruta smo neozdravljivi optimisti. Če dva tedna ne bo ničesar in nikogar razneslo, bomo spet mislili, da je vse v redu,« nam je v prelepem kampusu Ameriške univerze v Bejrutu, kultne institucije in tako rekoč edinega umirjenega kotička v središču libanonske prestolnice, dejal profesor srednjeveške zgodovine islama dr. Tarif Halidi, sicer Palestinec, ki je več let predaval tudi na Cambridgeu.

A le nekaj korakov stran, na ulici Hamra, se je sirska tragedija že tako rekoč udomačila. Ulice so polne sirskih begunskih otrok, katerih starši si ne morejo privoščiti njihovega šolanja in so jih bili primorani poslati v »divjino ulice«. Otroci, ki jim na obrazih piše, da so še včeraj poznali povsem drugačno, človeka vredno življenje, beračijo, vlečejo za rokav in ponujajo različne usluge. Od loščenja čevljev do prostitucije.

V Libanonu – tak je zakon, ki je posledica »palestinskega vprašanja« – ni uradnih begunskih taborišč. Večina sirskih beguncev je prve mesece po prihodu v državo, kjer je spomin na državljansko vojno še kako živ, živela v podnajemniških stanovanjih. Kot ponavadi je »vojna ekonomija« tudi tokrat hitro zaživela. Cene stanovanj so skočile v nebo. Tisoče in tisoče beguncev je moralo na ulice in v improvizirana taborišča, ki so po vsej državi in v katerih vladajo zelo slabe razmere. Ker med begunci prevladujejo ženske z otroki, so si številni dečki morali, tako ali drugače, poiskati delo. Velikokrat v suženjskih pogojih. Nekateri Libanonci begunce krivijo za povečano brezposelnost in znižano ceno dela. Gostoljubje se – očitno naraven proces – pretvarja v nestrpnost.

»Najhuje je, da večina otrok ne hodi v šole. Mnogi so bili zaradi vojne že doma dalj časa izključeni iz izobraževalnega procesa. Za že tako negotovo prihodnost Sirije je to še dodatna slaba novica,« je za Delo povedala tiskovna predstavnica Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR) Roberta Russo, ki ne dvomi, da se bo število beguncev – do zdaj je Sirijo zapustilo že več kot dva milijona ljudi in pol, znotraj krvaveče države jih je razseljenih še tri milijone in pol – le še povečevalo. »To je največja begunska kriza v moderni zgodovini. Njena posebnost ni le množičnost, ampak hitrost, s katero vse to poteka in predvsem to, da so ljudje, ki so bili primorani zbežati v tujino, prej živeli solidno življenje in so se morali hitro prilagoditi na nekaj popolnoma drugega,« je pred registracijskim centrom za begunce v Bejrutu, kjer je več sto utrujenih, a dostojanstvenih Sircev čakalo na dokument, ki v resnici le potrjuje, da »obstajajo«, dejala Roberta in dodala, da Libanon za pomoč beguncem nujno potrebuje zelo veliko mednarodne humanitarne in razvojne pomoči. Te je zdaj vsekakor premalo.