Mirovna konferenca o Siriji brez sodelovanja Irana

Datum nove mirovne konference o Siriji so dolgo časa prestavljali. Zdaj so se končno uskladili, da naj bi bila 22. januarja v Montreuxu ob ženevskem jezeru. Da bodo z njo kaj dosegli, pa je malo verjetno.

Cilj pogovorov, ki naj bi za skupno mizo spravili Rusijo, ZDA, Združene narode, Evropsko unijo, Arabsko ligo in Organizacijo islamskih držav, predvsem pa seveda predstavnike sirske vlade in vse bolj razdrobljene opozicije, naj bi bila politična rešitev vse bolj krvave sirske državljanske vojne. Uradno izhodišče je menda načelni dogovor s prve ženevske konference o Siriji, ki je bila junija 2012. Takrat so se udeleženci v sklepnem poročilu strinjali z oblikovanjem sirske prehodne vlade, medtem ko zahteve po odstopu predsednika Bašarja al Asada v dogovor niso zapisali.

Marsikaj se je od te prve konference o Siriji spremenilo v vojni, ki je bila na Zahodu sprva predstavljena kot notranji sirski državljanski konflikt in »pomladni« upor sirske opozicije proti Asadovi diktaturi. Kar je bila povsem napačna ocena. Vojna je tudi zato – kljub resnim in pravočasnim opozorilom poznavalcev Bližnjega in Srednjega vzhoda, da gre za veliko več, kot zgolj za sirski konflikt –, hitro prerasla v regionalno obračunavanje najširših razsežnosti. Zadnje čase v njem z vsemi svojimi od nekdaj kontradiktornimi, zgodovinsko, versko in interesno pogojenimi nasprotji sploh ne nastopajo več samo države praviloma vedno eksplozivnega Bližnjega in Srednjega vzhoda, kar bi konfliktu kljub vsemu dajalo vsaj institucionalno možnost mednarodne rešitve na kolikor toliko racionalni državni ravni. Spopad je namreč prerasel že prerasel te okvire in se spremenil v pravo babilonsko zmedo verskih, demokratizacijskih, regionalnih, klanskih, separatističnih, celo plemenskih in za povrh še z Al Kaido prežetih maščevalnih terorističnih obračunavanj vseh z vsemi, kar z državnimi mejami (glej Irak) praktično nima nič več skupnega. Regija postaja podobna razdrtemu »puzzlu«, ki ga nihče več ne zna sestaviti.

Vse več poznavalcev Bližnjega vzhoda zato vso to zmedo, ki je očitno zapoznela posledica Busheve »vojne proti terorizmu« in njegovih »demokratizacijskih« vojn v Afganistanu in Iraku, že primerja z začetkom nekakšne »tridesetletne vojne«, ki je v prvi polovici 17. stoletja povsem zdesetkala in razdrobila takratno Evropo ter jo vse do Vestfalskega miru vrgla povsem iz tira.

Tudi zaradi resnosti tovrstnih opozoril, ki kažejo na vse vse manj obvladljive procese na Bližnjem vzhodu, se je od prve ženevske konference o Siriji v marsičem spremenil celo položaj sirskega režima. Diktatorski Asad, ki sicer še vedno obračunava s svojim ljudstvom, ima namreč po čudežnem političnem preživetju, ki sta mu ga zagotovila spretno Putinovo posredovanje in predaja kemičnega orožja, zdaj v rokah vsaj dva aduta. Prvi je povsem razklana sirska opozicija, ki se ne deli le na sekularni in islamistični tabora, ampak je krepko razklana tudi znotraj obeh, kar ji v Montreuxu zagotovo ne bo okrepilo pogajalske pozicije, drugi Asadov adut pa je sicer še vedno tiho in na Zahodu praviloma zamolčano spoznanje prenekaterih vlad, da je Asadov režim v Siriji ob vse bolj nepredvidljivem razvoju dogodkov kljub vsemu morda celo manjše zlo od vse bolj radikalnih islamistov, ki lahko ta del sveta postavijo povsem na glavo.

Logično bi bilo torej pričakovati, da bo mednarodna skupnost pred napovedanim nadaljevanjem konference o miru v Siriji zaradi izjemno zapletenih razmer skušala za pogajalsko mizo spraviti vse v sirski konflikt vpletene bližnjevzhodne igralce, med katerimi je zagotovo ključen Iran. Toda preigravanja z iranskim sodelovanjem za pogajalsko mizo, ki ga nista zmogla ustaviti niti zunanja ministra ZDA in Rusije John Kerry in Sergej Lavrov, so se za zdaj končale z izključitvijo Irana iz pogajalskega procesa. Teheransko vodstvo, od katerega vsi zahtevajo, naj preneha podpirati Asada, pač ni bilo pripravljeno sedeti nekje v preddverju konferenčne dvorane, kar so mu bili edino pripravljeni ponuditi.

Blede napovedi ameriškega državnega sekretarja Kerryja, da bo konferenca »dobra priložnost«, ki je ne kaže izpustiti iz rok, in prisilni optimizem generalnega sekretraja Ban Ki Muna, češ da so pogajanja »težka, a edina pot iz vse hujšega prelivanja krvi in popolnega brezupa«, zato vnaprej povedo, kaj je realno pričakovati od tako zastavljene konference v Montreuxu.