Tiskane izdaje
Razmere so slabe, opozoril, tudi iz Bruslja, da bo še huje, ni malo. Španci so v četrtek, dan pred vladnim potrjevanjem letošnjega proračuna, ki ga povzemata »odrekanje« in »varčevanje«, s splošno stavko povedali, da jim je že zdaj dovolj. V morju protestnikov niso le plapolale rdeče zastave, ampak je »kanilo čez«: v izgrede.
Španska vlada si je postavila cilj, da bo letos zategnila pas za več kot 27 milijard evrov: med drugim bo zamrznila plače uradnikov, zmanjšala proračune ministrstev za približno 17 odstotkov in zvišala davke. Vse bolj pod drobnogledom Bruslja druge izbire niti nima, kajti lani je bil primanjkljaj 8,5-odstoten in ne šestodstoten, kakor so bili zagotovili EU. Treba da se bo veliko odrekati in varčevati ter korenito reformirati trg dela, da bi spet ustvarjali nova delovna mesta in pomirili vse bolj zaskrbljeno Evropo. Za letos je cilj 5,3-odstoten primanjkljaj in za prihodnje leto triodstoten, kolikor narekuje pakt o stabilnosti in rasti. Nekateri analitiki opozarjajo, da bi pirenejska velikanka potrebovala 50 milijard evrov.
Sindikati opozarjajo, da so poti, ki jih iz krize išče vladna politika, zgrešene, saj pehajo malega človeka v vse večjo negotovost (odpuščanje, nižanje plač, upogibanje zaposlenih po volji delodajalcev ...) Številke, med drugim, še opozarjajo, da naj bi se javni dolg 47-milijonske Španije letos povzpel na 73,8 odstotka BDP, prihodnje leto pa na 78 odstotkov, inflacija bo letos po napovedih 1,3-odstotna, gospodarstvo naj bi se skrčilo za 1,7 odstotka ...
Izgubljena generacija
Največje žrtve pri spoprijemanju s krizo so mladi, generacija, ki jo označujejo za »izgubljeno« in ima občutek, da se je rodila prepozno: brez dela je je že polovica ali dvakrat več od evropskega povprečja. Kakor je za francoski Libération razmišljala Matilde Alonso-Pérez, predavateljica na Univerzi Lyon 2 in soavtorica knjige Sodobna Španija ali 30 let politične, ekonomske, socialne in kulturne transformacije, najmočneje občutijo posledice velikih premikov zadnjih petih let, ko se je iz države z 8,5-odstotno brezposelnostjo pogreznila v družbo z že skoraj 23-odstotnim deležem brezposelnih.
Mladi, ki so odraščali med napihovanjem nepremičninskega balona, so hitro obešali na klin šolo (vsak tretji petnajstletnik), saj so živeli v prepričanju, da bodo zlahka našli službo: nižja, a dobro plačana dela, tudi za tri do štiri tisoč evrov. Zdaj, ko je kriza vse postavila na glavo, so prisiljeni spet vzeti v roke knjige, kajti z diplomo si je še vedno mogoče prej zagotoviti vir dohodka, ali pa se odločijo, da bodo emigrirali: mnogim, resda predvsem izobraženim, se zdi obljubljena dežela Nemčija. Seveda se tudi plače nižajo, povprečni mesečni prihodek znaša 1623,65 evra. Španci že govorijo o tako imenovanih mileuristas (ljudeh s tisoč evri na mesec oziroma celo manj, saj se kriza poglablja). Zagotovilo za preživetje je predvsem še družinska solidarnost, kajti tretjina mlajših od 34 let živi pri starših, vse večkrat pa morajo svojim otrokom in že odraslim vnukom s pokojninami priskočiti na pomoč stari starši.
V takšni negotovosti je zaupanja v politiko čedalje manj, tudi nova vlada Mariana Rajoya nima čarobne paličice, ki bi hitro odpravila težave, kakor je ni imel nekdanji premier, socialist José Luis Zapatero. Medtem ko so mladi leta 2004 v velikem številu podprli socialista, se danes, kakor je prepričana Matilde Alonso-Pérez, obračajo predvsem k nevladnim človekoljubnim generacijam. Politiki, od katere so odvisni in govori le še o odrekanju in varčevanju, kažejo hrbet v vse večjem številu.
