»Mojega očeta novinarja je ubila država«
Kako je v Srbiji s svobodo medijev danes, 20 let po tem, ko je Služba državne varnosti ustrelila Slavka Ćuruvijo?
Odpri galerijo
Novinarji so po dvajsetih letih le dočakali obsodbo. Foto M. Z.
V Beogradu je danes dobil epilog uboj Slavka Ćuruvije, enega vodilnih srbskih novinarjev. Specialno sodišče za organizirani kriminal v Beogradu je obsodilo šefa nekdanje Službe državne varnosti Radomirja Markovića in še tri njemu podrejene pripadnike tajne policije na skupaj sto let zapora. »Sodba je nedvoumno potrdila, da je mojega očeta ubila država,« je dejala novinarjeva hčerka, 42-letna Jelena. Sodba še ni pravnomočna.
Zgodilo se je 11. aprila 1999 pred novinarjevo hišo v Beogradu. Neznanci so v prisotnosti novinarjeve žene iz neposredne bližine izstrelili v negovo telo 12 nabojev. Ni imel možnosti, da bi preživel. Uboj je po dolgih letih prišel na sodišče leta 2015. V obtožnici med drugim piše, da je »ubit zaradi javnega nastopanja v državi in na tujem, kritike nosilcev politične oblasti ter možnosti, da bo vplival na javno mnenje«. Ćuruvija je bil takrat eden najbolje obveščenih novinarjev v Srbiji, imel je informacije tako od oblasti kot od opozicije, se spomnijo danes tisti, ki so takrat delali z njim. Bilo je v času, ko se je začelo Natovo bombardiranje Srbije in Kosova.
V Srbiji deluje zdaj na stotine medijev. Koliko je novinarjev, ni natančno prešteto. Način poročanja med vojno jih je razdelil v dve društvi, od katerih ima eno danes v evidenci okoli 3000 novinarjev, drugo 2500. Opozarjajo na nesvobodo medijev. Pristransko poročanje državne televizije je tudi eden od razlogov za že štirimesečne množične ulične proteste. Novinarji so bili včeraj s sodbo zadovoljni, bojijo pa se, da jo bo drugostopenjsko sodišče omililo. Opozarjajo, da naročniki uboja – tisti, ki so imeli državno tajno službo v rokah - niso obsojeni. To naj bi bil predsednik Slobodan Milošević, zato se jim zdi indikativno, da je njegovo ženo, Mirjano Marković, sedanji državni aparat pred dvema tednoma zaradi domnevnega premoženjskega okoriščanja iz te iste preteklosti oprostil.
»Še veliko bolj pomembno kot to, kdo je ukazal ubiti novinarja in kdo je uboj izvršil, je, da bi po vseh teh letih prepoznali mehanizem, s katerim lahko država odloči, da bo nekega novinarja ubila, in to tudi naredi. Še vedno se dogajajo podobni napadi. Lani so v Grocki pri Beogradu novinarskemu kolegi Milanu Jovanoviću zažgali hišo, v kateri je spal. To je bil poskus uboja, v katerega je bila ponovno na podoben način vpletena država,« je povedal novinar Vukašin Obradović, 56, nekdanji predsednik Neodvisnega združenja novinarjev Srbije, tudi urednik in lastnik tednika Vranjske novine. Ko je moral pred dvema letoma časopis ugasniti, je gladovno stavkal, dokler ga niso odpeljali v bolnišnico. Meni, da sta 20-letni zamik obsodbe uboja novinarja in današnja medijska nesvoboda povezani. V čem se kaže nesvoboda?
»Novinar je nesvoboden s stališča dela in poklicnega položaja. Novinarji v Srbiji so zelo slabo plačani, zelo težko živijo in so zato podvrženi raznim pritiskom. Nobena politična struktura po letu 2000 ni dojela medijev kot dela demokratičnega sistema, pač pa kot sredstvo, da se ohranijo na oblasti. Zato je izoblikovan medijski sistem, ki se ne naslanja na neodvisnega novinarja, ki upošteva poklicne standarde, ampak na novinarje, ki izvajajo naloge,« meni Obradović.
»Dejstvo, da smo 20 let čakali na sodbo, govori samo zase, v kakšnem stanju je država. To je posledica vojne, delovanja tajnih služb v vojni in kriminalcev,« poudari Veljko Lalić, 42, urednik tednika Nedeljnik, po mnenju mnogih najbolj neodvisnega srbskega časopisa.
»Najbolj nesvobodni so novinarji državne televizije in drugih medijev, ki jih subvencionira država,« ocenjuje Stevan Dojčinović, 33, urednik portala Krik, ki se financira iz donacij in projektov. Pravi, da se državni mediji v glavnem ukvarjajo s propagando, v svojem poročanju popačijo resničnost, prisotna pa je tudi samocenzura: »Če nekaj časa delaš v redakciji, točno veš, da je prepovedana tema korupcija, hvaliti moraš oblast in biti kritičen do opozicije.«
In novinar radia Svobodna Evropa, ki lahko pogleda Srbijo »od zunaj«, saj je financiran neposredno iz tujine? »Ne smem dati nobene izjave, dokler ne dobim dovoljenja iz Prage. To lahko traja do jutri,« odgovori Ognjen Zorić.
Uboj novinarja Ćuruvije ni edini. Še 14 novinarjev – srbskih in albanskih - je izginilo ali bilo ubitih na Kosovu. Zanje se ni začel na Kosovu še nikakršen postopek.
Dvanajst strelov pred domačo hišo leta 1999
Zgodilo se je 11. aprila 1999 pred novinarjevo hišo v Beogradu. Neznanci so v prisotnosti novinarjeve žene iz neposredne bližine izstrelili v negovo telo 12 nabojev. Ni imel možnosti, da bi preživel. Uboj je po dolgih letih prišel na sodišče leta 2015. V obtožnici med drugim piše, da je »ubit zaradi javnega nastopanja v državi in na tujem, kritike nosilcev politične oblasti ter možnosti, da bo vplival na javno mnenje«. Ćuruvija je bil takrat eden najbolje obveščenih novinarjev v Srbiji, imel je informacije tako od oblasti kot od opozicije, se spomnijo danes tisti, ki so takrat delali z njim. Bilo je v času, ko se je začelo Natovo bombardiranje Srbije in Kosova.
Kdo je naročil uboj tajni policiji?
V Srbiji deluje zdaj na stotine medijev. Koliko je novinarjev, ni natančno prešteto. Način poročanja med vojno jih je razdelil v dve društvi, od katerih ima eno danes v evidenci okoli 3000 novinarjev, drugo 2500. Opozarjajo na nesvobodo medijev. Pristransko poročanje državne televizije je tudi eden od razlogov za že štirimesečne množične ulične proteste. Novinarji so bili včeraj s sodbo zadovoljni, bojijo pa se, da jo bo drugostopenjsko sodišče omililo. Opozarjajo, da naročniki uboja – tisti, ki so imeli državno tajno službo v rokah - niso obsojeni. To naj bi bil predsednik Slobodan Milošević, zato se jim zdi indikativno, da je njegovo ženo, Mirjano Marković, sedanji državni aparat pred dvema tednoma zaradi domnevnega premoženjskega okoriščanja iz te iste preteklosti oprostil.
Podoben državni mehanizem še na delu
»Še veliko bolj pomembno kot to, kdo je ukazal ubiti novinarja in kdo je uboj izvršil, je, da bi po vseh teh letih prepoznali mehanizem, s katerim lahko država odloči, da bo nekega novinarja ubila, in to tudi naredi. Še vedno se dogajajo podobni napadi. Lani so v Grocki pri Beogradu novinarskemu kolegi Milanu Jovanoviću zažgali hišo, v kateri je spal. To je bil poskus uboja, v katerega je bila ponovno na podoben način vpletena država,« je povedal novinar Vukašin Obradović, 56, nekdanji predsednik Neodvisnega združenja novinarjev Srbije, tudi urednik in lastnik tednika Vranjske novine. Ko je moral pred dvema letoma časopis ugasniti, je gladovno stavkal, dokler ga niso odpeljali v bolnišnico. Meni, da sta 20-letni zamik obsodbe uboja novinarja in današnja medijska nesvoboda povezani. V čem se kaže nesvoboda?
Vukašin Obradović, nekdanji predsednik Neodvisnega združenja novinarjev Srbije: Bojim se, da nismo prepoznali mehanizma, s katerim država odloči, da bo nekega novinarja ubila in to tudi naredi. Foto M. Z.
Novinarji povedo, da so nesvobodni
»Novinar je nesvoboden s stališča dela in poklicnega položaja. Novinarji v Srbiji so zelo slabo plačani, zelo težko živijo in so zato podvrženi raznim pritiskom. Nobena politična struktura po letu 2000 ni dojela medijev kot dela demokratičnega sistema, pač pa kot sredstvo, da se ohranijo na oblasti. Zato je izoblikovan medijski sistem, ki se ne naslanja na neodvisnega novinarja, ki upošteva poklicne standarde, ampak na novinarje, ki izvajajo naloge,« meni Obradović.
»Dejstvo, da smo 20 let čakali na sodbo, govori samo zase, v kakšnem stanju je država. To je posledica vojne, delovanja tajnih služb v vojni in kriminalcev,« poudari Veljko Lalić, 42, urednik tednika Nedeljnik, po mnenju mnogih najbolj neodvisnega srbskega časopisa.
»Najbolj nesvobodni so novinarji državne televizije in drugih medijev, ki jih subvencionira država,« ocenjuje Stevan Dojčinović, 33, urednik portala Krik, ki se financira iz donacij in projektov. Pravi, da se državni mediji v glavnem ukvarjajo s propagando, v svojem poročanju popačijo resničnost, prisotna pa je tudi samocenzura: »Če nekaj časa delaš v redakciji, točno veš, da je prepovedana tema korupcija, hvaliti moraš oblast in biti kritičen do opozicije.«
In novinar radia Svobodna Evropa, ki lahko pogleda Srbijo »od zunaj«, saj je financiran neposredno iz tujine? »Ne smem dati nobene izjave, dokler ne dobim dovoljenja iz Prage. To lahko traja do jutri,« odgovori Ognjen Zorić.
Še 14 nepojasnjenih ubojev novinarjev na Kosovu
Uboj novinarja Ćuruvije ni edini. Še 14 novinarjev – srbskih in albanskih - je izginilo ali bilo ubitih na Kosovu. Zanje se ni začel na Kosovu še nikakršen postopek.
