Tiskane izdaje
Haag – Sodba vrhovnega sodišča je priložnost za Nizozemsko, da se dokončno sooči s travmo preteklosti. Politiki in pravni strokovnjaki od vlade pričakujejo opravičilo svojcem žrtev genocida v Srebrenici.
Vrhovno sodišče v Haagu je potrdilo sodbo prizivnega sodišča iz leta 2011, da je nizozemska država odgovorna za smrt treh ljudi, ki so morali 13. julija 1995 skupaj z več sto begunci zapustiti oporišče mirovnih enot OZN v Potočarih, nevedoč, da bodo v nekaj dneh postali žrtve največjega zločina na ozemlju Evrope po drugi svetovni vojni.
Enote bosanskih Srbov pod vodstvom generala Ratka Mladića, ki so tisto poletje vdrle v Srebrenico, eno od varnih con pod nadzorom OZN, so v njeni neposredni okolici v nekaj dneh ubile več kot osem tisoč Muslimanskih moških in dečkov, vključno s tistimi, ki so morali na ukaz nizozemskega poveljnika mirovnih sil Thoma Karremansa zapustiti zaščiteno območje baze v Potočarih.
Primer, ki ga je obravnalo sodišče, se je nanašal na usodo očeta in brata Hasana Nuhanovića, ki je med vojno kot prevajalec sodeloval s pripadniki nizozemskega Dutchbata, ter Riza Mustafića, ki je bil v bazi zaposlen kot električar.
Za tožnike je bila ključna odločitev prizivnega sodišča, da njihovi svojci iz Potočarov niso odšli prostovoljno.
Nuhanović je lahko ostal v bazi, saj je bil zaposlen neposredno s strani OZN. Enako je veljalo za njegovega očeta, ki je v pogajanjih med Mladićem in Karremansom, kjer je padla odločitev o premiku beguncev, predstavljal interese Muslimanov. Tožnik je podlago za sodbo obrazložil že ob odločitvi prizivnega sodišča: »Zagovorniki države so dejali, da je moj oče odšel prostovoljno, ampak v resnici ni imel izbire, saj je moral bazo zapustiti njegov najmlajši sin. Kako bi lahko oče zapustil svojega otroka? Za to je skupaj z njim odšel iz oporišča.«
Nuhanović je v prvem odzivu na potrditev sodbe izrazil upanje, da bodo lahko države v prihodnjih mirovnih misijah delovale drugače in da bodo življenja ljudi zdaj, ko je sodišče priznalo napako, varnejša. Sodniki na različnih stopnjah so o tožbi proti nizozemski državi, ki jo je vložil skupaj s svojci Riza Mustafića, odločali skoraj desetletje, toliko, da je Nuhanović našel in pokopal posmrtne ostanke svojih staršev in brata.
Genocid v Srebrenici je na Nizozemskem dobil razsežnosti nacionalne travme. Pripadniki modrih čelad so se po vrnitvi v domovino soočali z očitki o nesposobnosti in strahopetnosti. V realnosti so bile enote Dutchbata v primerjavi z nasprotnikom številčno podhranjene in slabo opremljene. Nizozemske oblasti so zadnjih osemnajst let vztrajno zagovarjale stališče, da so njihove sile med vojno v Bosni delovale pod okriljem OZN, s čimer so državo poskušale obvarovati pred kakšno koli odškodninsko odgovornostjo. Sodišča so medtem ugotovila, da sta takratna vlada in nizozemska vojska po padcu Srebrenice imeli dejanski nadzor nad svojimi vojaki v Bosni, četudi je bilo poveljstvo uradno v rokah OZN.
Bert Bakker, nekdanji predsednik parlamentarne komisije, ki je preiskovala padec Srebrenice in dogodke, ki so mu sledili, je bil med prvimi, ki je po odločitvi vrhovnega sodišča vlado pozval, naj se čim prej opraviči družinam umrlih. Dejal je, da nikoli ni razumel obotavljanja, ki so ga pri tem vprašanju kazale prejšnje administracije.
Premier Mark Rutte je po objavi razpleta sojenja sporočil, da bo oblast sodbo vsekakor spoštovala, medtem ko o možnostih uradnega opravičila ni želel ugibati. Svojci žrtev morije v Srebrenici bi lahko odločitev vrhovnega sodišča razumeli kot podlago za sprožitev odškodninskih tožb proti nizozemski vladi. Sodba bi lahko po ocenah analitikov hkrati nosila širše mednarodne posledice. V najbolj skrajnem primeru bi države odvrnila od sodelovanja v prihodnjih mirovnih misijah.
