Nastaja internet skupine držav BRICS

Ko so letos poleti v Indiji poslali zadnji telegram in po več kot 160 letih zaprli telegrafsko službo v državi, se je zdelo, da se je končno končala kabelska geopolitika iz obdobja evropskega kolonializma.

Ko so nekaj mesecev pozneje države, združene v neformalni skupini BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), napovedale, da bodo ustvarile »novi internet«, skrit pred ameriškim vohunskim očesom, ki bo potekal pod Atlantskim in Indijskim oceanom, je postalo jasno, da se tudi v 21. stoletju nismo oddaljili od nekdanjih izhodišč velesil: kdor obvladuje prometne poti in komunikacijska sredstva, vlada svetu. Kabelsko geopolitično tekmovanje, ki je v 19. stoletju potekalo med Veliko Britanijo, Francijo in Nemčijo, je danes samo spremenilo tehnološke lastnosti in pridobilo nove igrače. V bistvu pa je ostalo enako.

BRICS bo z enim največjih infrastrukturnih projektov v zgodovini ustanovil konzorcij, v katerem bo Brazilija pristojna za postavitev podmorskega optičnega kabla, dolgega več kot 34.000 kilometrov in z zmogljivostjo 12,8 terabytov na sekundi. Telekomunikacijske družbe ostalih držav bloka se bodo potegovale za posamične etape projekta. Čeprav gre za skupni projekt, se bo naložba povrnila že pet let po zagonu. Ne smemo pozabiti, da zajema BRICS 45 odstotkov globalne populacije, 25 odstotkov svetovnega domačega proizvoda in 38 odstotkov globalnih uporabnikov interneta.

Novi internet naj bi med seboj povezal brazilsko mesto Fortaleza in južnoafriški Cape Town, prek Mauritiusa naj bi se nadaljeval proti indijskemu mestu Čenaju in Singapurju, nato pa severno vse do kitajskega Shantouja in ruskega Vladivostoka. Omrežje bi bilo takoj odprto tudi za 21 držav afriške celine, ki jim želi BRICS ponuditi dostop do svojih trgov, potencialno pa naj bi se širilo tudi do Evrope, pri čemer bi zajelo vsa območja, ki jih ogroža vohunjenje ameriške Državne varnostne agencije (NSA) in ki se želijo otresti internetne hegemonije ZDA.

Harmonija brez vohunskih lovk?

Vendar pa skupni internet ne pomeni, da med članicami BRICS vlada harmonija brez vohunskih lovk. Ob vsesplošni paranoji, ki so jo sprožila odkritja ameriškega agenta Edwarda Sowdna, je časopisna agencija Rosbalt iz Sankt Peterburga citirala nekega strokovnjaka, ki trdi, da so v kovinskih čajnikih, ki jih Rusija uvaža iz Kitajske, vgrajeni mikročipi, ki prek nezaščitenih omrežij kitajskemu strežniku pošiljajo različne podatke. Indijska vojska, ki je nameščena vzdolž meje s Himalajo, je dolgih šest mesecev opazovala »sumljive objekte«, ki so redno prehajali prek mejne črte s Kitajsko in stopali v indijski zračni prostor. Ko so nato od Inštituta za astrofiziko končno zahtevali identifikacijo tistega, o čemer so bili prepričani, da so kitajska vohunska brezpilotna letala, pa se je izkazalo, da sta to Jupiter in Venera.

Prav zato, da se mu ne bi zgodilo nič takšnega, kar se je zgodilo nemški kanclerki Angeli Merkel, indijski premier Manmohan Singh nima ne mobitela ne elektronske pošte. Težko bi rekli, ali se bolj boji ameriškega ali kitajskega prisluškovanja, dejstvo je, da raje ostaja pri stari telefonski napeljavi. Kljub številnih znamenjem, ki kažejo, da tudi v odnosih med posameznimi članicami BRICS vohunstvo ni nič novega, je globalno ogorčenje zaradi nesramnega ravnanja ameriške NSA to združene povezalo tudi pri deglobaliziranju virtualnega sveta. Kitajska je že prej poudarjala, da to, da je internet prevzel vlogo nekdanjega telegrafa, pri čemer je še veliko bolj učinkovit, še ne pomeni, da se začenja obdobje rušenja državne neodvisnosti.

In prav ko je bila v odnosih med azijsko silo in ZDA pomembna točka na dnevnem redu posvečena nevarnosti pred kitajskimi hekerji, je razkritje pravega obraza NSA vodstvu v Pekingu ponudilo priložnost, da si povrne moralno superiornost in v svojih medijih ugotovi, da bo »vohunski škandal zmanjšal globalno kredibilnost ZDA«.

Deglobalizacija protiteroristične vojne

Posamezni kitajski komentatorji so od Amerike celo zahtevali, naj se celotnemu svetu opraviči zaradi tega, ker je ustvarila programsko opremo, s katero lahko prodre do zasebni mobilnih telefonov voditeljev drugih držav, in poudarili, da si bo ta država samo z iskrenim kesanjem povrnila pravico do tega, da bo lahko še kdaj spregovorila o demokraciji in človekovih pravicah. Največja razlika med ameriško in kitajsko »prisotnostjo« v tujih mobilnih telefonih in elektronski pošti je bila v motivih. ZDA so svoje globalno prisluškovanje opravičevale z nevarnostjo pred terorizmom, Kitajska pa je svoje oči in ušesa uporabljala predvsem za razkrivanje industrijskih tajnosti razvitih držav. Znotraj svojih meja pa je imela azijska sila vohunjenje za normalen ukrep nadzora.

Zanimivo bo opazovati, ali bo krepitev suverenosti v virtualnem prostoru vodilo tudi v deglobalizacijo protiteroristične vojne. Kitajska se pravkar sooča z novim valom varnostnih izzivov zaradi svoje muslimanske narodnostne manjšine. Potem ko je prejšnji teden terensko vozilo s tremi Ujguri zapeljalo med mimoidoče, nato pa zgorelo pod portretom Mao Zednoga pred Vrati nebeškega miru, so znova okrepili nadzor nad Xinjiangom in nad vsemi komunikacijskimi kanali med tamkajšnjimi Ujguri in zunanjimi centri islamističnih gibanj. Po krvavih neredih v Urumchiju leta 2009 kitajska vlada ni le prisluškovala aktivistom ujgurskega upora, temveč je na tem območju za deset mesecev popolnoma odpravila internet. Ko bo začel delati »novi internet«, bo takšen ukrep popolnoma nepotreben. Nova kabelska geopolitika bo do takrat že pokazala prve rezultate in v kibernetičnem prostoru brez ameriških motenj bo vladala čista harmonija.