Nasvidenje v trgovinski vojni?
Nemška kanclerka v Beli hiši: Tehtanje adutov in interesov v novi svetovni strateški igri velikih.
Odpri galerijo
Angeli Merkel je Trump v Washingtonu namenil le nekaj ur zadržanih pogovorov. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters
Berlin – Kanclerka Angela Merkel je že pred odhodom v ZDA spoznala, da njen obisk pri predsedniku Donaldu Trumpu verjetno ne bo prinesel želenih trgovinskih prebojev, ko se bo 1. maja iztekel izvzem EU iz kazenskih carin za jeklo in aluminij. Za Berlin bo še huje, če se bo Trump zatem lotil evropskih avtomobilov, a tudi Evropa v novem sklepanju poslov ni brez adutov.
Krščanskodemokratska prvakinja se je sprijaznila s tem, da je najljubši Evropejec ameriškega predsednika francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ga je Trump tik pred njo z velikim pompom gostil v Washingtonu. Macron je dobil tri dni trepljanja po ramenih in bratovskega poljubljanja, kanclerka pa le nekaj ur zadržanih pogovorov. Ali je virtuozinja iskanja političnih kompromisov kljub temu upala, da lahko kaj doseže z realnim pristopom? Trump je nemško gostjo tokrat vsaj na začetku pogovorov zasul s komplimenti in jo med poudarjanjem odličnih odnosov celo poljubil na lici.
Morda pa Angela Merkel meni, da so ameriške kazenske carine za jeklo in aluminij neizogibne, ZDA in EU pa lahko nato vsaj začnejo resna pogajanja o trgovinskih in političnih nesporazumih, med njimi tudi o avtomobilih in obrambi? Trump ameriške trgovinske partnerice, med njimi Evropo, bombardira z očitki od nastopa v Beli hiši, in vsaj nekatere pritožbe so utemeljene.
Če so ZDA po drugi svetovni vojni v svetovni trgovini videle vzvod za povečanje koristi vseh in še demokratizacije, zdaj Kitajska ostaja avtokratska ter nastope tujih podjetij na svojih tržiščih pogosto pogojuje s prenosom znanja in tehnologij. Američani ji očitajo, da se je povzpela na svetovni gospodarski vrh z izkoriščanjem njihove in druge zahodne odprtosti, medtem ko se sama še naprej oprijema merkantilizma, kraje intelektualne lastnine in nepravičnih subvencij. Ob milijonih »Trumpovih volivcev«, ki se čutijo žrtve globalizacije, ZDA nočejo več biti velikodušna supersila, ki podpira razvoj drugih.
Zaradi kitajskih nakupov visokotehnoloških podjetij se vse bolj pritožujejo v nekaterih drugih evropskih državah, a Nemčijo in EU še čaka gigantska naloga prepričati trmastega predsednika, da celo svetovna izvozna rekorderka kot članica Evropske unije in evrskega območja ne more voditi zunanjetrgovinske in valutne politike, zato je ne bi smel metati v isti koš z verjetnimi valutnimi in zunanjetrgovinskimi manipulatorji. Eden od načinov za pomiritev trgovinskih groženj ameriškega predsednika bi lahko bila pravičnejša razdelitev bremen v Natu, saj Kitajska s sredstvi, ki jih je dobila s trgovanjem z zahodnimi državami, krepi območno vojaško prevlado. Evropski zavezniki so pokazali pripravljenost na popuščanje tudi pri visokih carinah za ameriške avtomobile in kmetijske izdelke. Petindvajsetodstotne ameriške carine na vse bolj priljubljene avtomobile SUV izhajajo iz šestdesetih let minulega stoletja, ameriška trgovinska podoba pa je marsikje drugačna od tiste, ki jo slika Trump.
Celo Trumpova Bela hiša pri obravnavanju Kitajske potrebuje zaveznike, Evropa pa ZDA pri vprašanju Irana, čeprav imajo o tem različna mnenja. Macron in Angela Merkel opozarjata, da je sedanji jedrski dogovor boljši od nobenega, a tudi ne moreta spregledati širjenja iranskega vpliva v Siriji, Libanonu in drugod v smeri Sredozemlja. Za nekatere je le vprašanje časa, kdaj se bo Teheran še bolj odkrito kot doslej spopadel z Izraelom, vsaj Pariz pa je strah tudi ameriškega umika iz Sirije. S stotisoči sirskih beguncev ne more biti vseeno niti Nemčiji. Nekateri izmed njih povzročajo notranjepolitične težave in ta teden so na nemškem zunanjem ministrstvu z zaskrbljenostjo zaznali, da sirski režim načrtuje njihovo de facto razlastitev. Dekret predsednika Bašarja al Asada, ki ob novih zazidalnih načrtih porušenih predelov prebivalcem daje 30 dni za prijavo nepremičnin, je za Berlin »perfiden«.
Skupni interes Evrope in ZDA so lahko tudi fosilna goriva, s katerimi Američani vse bolj preplavljajo trge. Zaradi ruskega vpletanja v Ukrajini in drugod celo kanclerka imenuje Severni tok 2, ki naj bi ruski plin še v večjih količinah privedel neposredno v Nemčijo in zahodno Evropo, politični in ne le gospodarski projekt. A doslej ni bilo alternative, zdaj pa se evropske države, ki se tradicionalno bojijo Rusije, vse bolj ogrevajo za ameriško konkurenco. Ne gre več le za nafto, ampak tudi za utekočinjeni plin. V Washingtonu je »energetska varnost« Evrope vse bolj del strategije za zadrževanje ruskega vpliva, potem ko je ameriški minister za energijo Rick Perry konec marca domnevne ruske kibernetske napade na ameriški energetski sektor imenoval »vojno dejanje«. Zdaj tudi Nemčija v severnomorskem pristanišču Brunsbüttel načrtuje terminal za utekočinjeni plin.
Krščanskodemokratska prvakinja se je sprijaznila s tem, da je najljubši Evropejec ameriškega predsednika francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ga je Trump tik pred njo z velikim pompom gostil v Washingtonu. Macron je dobil tri dni trepljanja po ramenih in bratovskega poljubljanja, kanclerka pa le nekaj ur zadržanih pogovorov. Ali je virtuozinja iskanja političnih kompromisov kljub temu upala, da lahko kaj doseže z realnim pristopom? Trump je nemško gostjo tokrat vsaj na začetku pogovorov zasul s komplimenti in jo med poudarjanjem odličnih odnosov celo poljubil na lici.
Nič več velikodušna supersila
Morda pa Angela Merkel meni, da so ameriške kazenske carine za jeklo in aluminij neizogibne, ZDA in EU pa lahko nato vsaj začnejo resna pogajanja o trgovinskih in političnih nesporazumih, med njimi tudi o avtomobilih in obrambi? Trump ameriške trgovinske partnerice, med njimi Evropo, bombardira z očitki od nastopa v Beli hiši, in vsaj nekatere pritožbe so utemeljene.
Če so ZDA po drugi svetovni vojni v svetovni trgovini videle vzvod za povečanje koristi vseh in še demokratizacije, zdaj Kitajska ostaja avtokratska ter nastope tujih podjetij na svojih tržiščih pogosto pogojuje s prenosom znanja in tehnologij. Američani ji očitajo, da se je povzpela na svetovni gospodarski vrh z izkoriščanjem njihove in druge zahodne odprtosti, medtem ko se sama še naprej oprijema merkantilizma, kraje intelektualne lastnine in nepravičnih subvencij. Ob milijonih »Trumpovih volivcev«, ki se čutijo žrtve globalizacije, ZDA nočejo več biti velikodušna supersila, ki podpira razvoj drugih.
Zaradi kitajskih nakupov visokotehnoloških podjetij se vse bolj pritožujejo v nekaterih drugih evropskih državah, a Nemčijo in EU še čaka gigantska naloga prepričati trmastega predsednika, da celo svetovna izvozna rekorderka kot članica Evropske unije in evrskega območja ne more voditi zunanjetrgovinske in valutne politike, zato je ne bi smel metati v isti koš z verjetnimi valutnimi in zunanjetrgovinskimi manipulatorji. Eden od načinov za pomiritev trgovinskih groženj ameriškega predsednika bi lahko bila pravičnejša razdelitev bremen v Natu, saj Kitajska s sredstvi, ki jih je dobila s trgovanjem z zahodnimi državami, krepi območno vojaško prevlado. Evropski zavezniki so pokazali pripravljenost na popuščanje tudi pri visokih carinah za ameriške avtomobile in kmetijske izdelke. Petindvajsetodstotne ameriške carine na vse bolj priljubljene avtomobile SUV izhajajo iz šestdesetih let minulega stoletja, ameriška trgovinska podoba pa je marsikje drugačna od tiste, ki jo slika Trump.
Od Irana do fosilnih goriv
Celo Trumpova Bela hiša pri obravnavanju Kitajske potrebuje zaveznike, Evropa pa ZDA pri vprašanju Irana, čeprav imajo o tem različna mnenja. Macron in Angela Merkel opozarjata, da je sedanji jedrski dogovor boljši od nobenega, a tudi ne moreta spregledati širjenja iranskega vpliva v Siriji, Libanonu in drugod v smeri Sredozemlja. Za nekatere je le vprašanje časa, kdaj se bo Teheran še bolj odkrito kot doslej spopadel z Izraelom, vsaj Pariz pa je strah tudi ameriškega umika iz Sirije. S stotisoči sirskih beguncev ne more biti vseeno niti Nemčiji. Nekateri izmed njih povzročajo notranjepolitične težave in ta teden so na nemškem zunanjem ministrstvu z zaskrbljenostjo zaznali, da sirski režim načrtuje njihovo de facto razlastitev. Dekret predsednika Bašarja al Asada, ki ob novih zazidalnih načrtih porušenih predelov prebivalcem daje 30 dni za prijavo nepremičnin, je za Berlin »perfiden«.
Skupni interes Evrope in ZDA so lahko tudi fosilna goriva, s katerimi Američani vse bolj preplavljajo trge. Zaradi ruskega vpletanja v Ukrajini in drugod celo kanclerka imenuje Severni tok 2, ki naj bi ruski plin še v večjih količinah privedel neposredno v Nemčijo in zahodno Evropo, politični in ne le gospodarski projekt. A doslej ni bilo alternative, zdaj pa se evropske države, ki se tradicionalno bojijo Rusije, vse bolj ogrevajo za ameriško konkurenco. Ne gre več le za nafto, ampak tudi za utekočinjeni plin. V Washingtonu je »energetska varnost« Evrope vse bolj del strategije za zadrževanje ruskega vpliva, potem ko je ameriški minister za energijo Rick Perry konec marca domnevne ruske kibernetske napade na ameriški energetski sektor imenoval »vojno dejanje«. Zdaj tudi Nemčija v severnomorskem pristanišču Brunsbüttel načrtuje terminal za utekočinjeni plin.
