Tiskane izdaje
Tokratne volitve v islamski republiki niso pod drobnogledom svetovne javnosti le zaradi jedrskega spora z Zahodom, ki že dolgo ne kaže nobenih znakov otoplitve, ampak tudi zato, ker so prve po letu 2009, ko sta se razočaranje in jeza privržencev reformističnega opozicijskega tabora zaradi domnevno poneverjenih izidov, s katerimi da si je do še drugega zaporednega mandata pomagal odhajajoči predsednik Ahmadinežad, razlila na ulice iranskih mest. Oblasti so se na proteste, ki so bili nekakšna spodletela napoved poznejše arabske pomladi, odzvale s silo, v večmesečnih nemirih je bilo ubitih več deset ljudi, na tisoče se jih je znašlo za zapahi in številni so tam še danes.
Opozicija je danes posledično precej šibkejša kot je bila pred štirimi leti. Njena tedanja glavna predsedniška kandidata Mir Hosein Musavi in Mehdi Karubi sta zaradi pozivanja k demonstracijam po izbruhu arabske pomladi že več kot dve leti v hišnem priporu, nekdanji predsednik države in prvi mož reformističnega gibanja Mohamed Hatami se tokrat zaradi pritiskov oblasti sploh ni odločil za kandidaturo, privržencem opozicije pa je zadala še dodaten udarec zavrnitev kandidature še enega nekdanjega iranskega predsednika Akbarja Hašemija Rafsandžanija, ki bi s svojim ugledom lahko ogrozil avtoriteto vrhovnega voditelja in dejansko prvega človeka islamske republike, ajatole Alija Hamneija.
Rafsandžani pa še zdaleč ni edini, ki se mu ni uspelo prebiti skozi nadvse drobno sito Sveta varuhov, dvanajstčlanskega organa, med nalogami katerega je tudi selekcija kandidatov na volitvah. Izmed 686 ljudi, kolikor se jih je prijavilo na tokratno predsedniško tekmo, jih je takšna usoda doletela kar 678. Varuhi so tako prižgali zeleno luč le osmerici, med katerimi prevladujejo konservativni kandidati. Toda v zadnjih dneh je tudi ta, že tako skromen nabor doživel dodatni osip. Najprej je od kandidature v ponedeljek odstopil tesni zaveznik ajatole Hamneija, nekdanji predsednik parlamenta Golam Ali Hadad Adel, dan pozneje pa se mu je pridružil še edini »pravi« reformistični kandidat Mohamed Reza Aref.
Enotna opozicija,
V nasprotnem taboru medtem ni ne duha ne sluha o kakšni enotnosti, konservativni kandidati so med predvolilnimi nastopi ostro obračunavali drug z drugim. Kljub temu večina poznavalcev razmer pričakuje, da bo naslednji iranski predsednik prišel iz krogov blizu ajatoli. Največ možnosti imata menda nekdanji zunanji minister Ali Akbar Velajati in ljubljenec trde konservativne linije, sedanji glavni jedrski pogajalec Said Džalili, vnaprej pa ne gre odpisati niti teheranskega župana Mohameda Bakerja Kalibafa, pa čeprav zunaj prestolnice ne uživa prav veliko podpore. Uvrstitev reformističnega kandidata Rohanija v morebitni drugi krog volitev (v njem se bosta prihodnji petek pomerila prvouvrščena na današnjem glasovanju, če nikomur ne bo uspelo zbrati več kot polovico glasov) bi bila vsekakor prvovrstno presenečenje.
Tudi slog je pomemben
Ne glede na to, kdo bo avgusta zasedel predsedniški položaj, pa je že zdaj jasno, da to ne bo prineslo bistvenih sprememb glede najpomembnejših zunanjepolitičnih in varnostnih vprašanj. Ključne odločitve na tem področju namreč sprejema Hamnei, ki je v zadnjih letih sistematično spodkopaval vpliv neposredno voljenih državnih institucij in utrjeval svoj položaj v vladajoči nomenklaturi, medtem ko predsednik skrbi predvsem za slog njihovega izvajanja.
A kot kaže izplen predsednikovanja Mahmuda Ahmadinežada, je tudi slog izjemno pomemben. Odhajajočemu voditelju je namreč islamsko republiko s svojimi ostrimi, nediplomatskimi, celo provokativnimi nastopi »uspelo« precej osamiti v mednarodni skupnosti. Njegovo javno zanikanje holokavsta in odkrite grožnje z uničenjem Izraela, denimo, niso prav nič prispevali h krepitvi ugleda Irana v svetu, že tako načetega zaradi nepopustljive drže v jedrskem sporu in odločne podpore režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada v krvavi državljanski vojni, ki grozi z destabilizacijo celotne regije.
V razmerah naraščajoče mednarodne osame islamske republike, potencirane z ostrimi »jedrskimi« ekonomskimi sankcijami, ki so v zadnjem letu prepolovile vrednost riala, dale nov pospešek že tako visoki inflaciji in močno otežile finančno poslovanje s tujino, zaradi česar je bil Iran prisiljen v blagovno menjavo s Kitajsko in Indijo, kamor izvozi največ nafte, se je večina predsedniških kandidatov (vsaj deklarativno) zavzela za izboljšanje odnosov s svetom – vendar ne za ceno popuščanja v jedrskem sporu z Zahodom, kar je med drugim posledica široke podpore javnosti lastnemu razvoju atoma in ostrih stališč ajatole Hamneija glede tega vprašanja.
Kompromis kot kletvica
S slednjimi je še najbolj usklajen sedanji sogovornik pogajalske šesterice (ZDA, Rusija, Britanija, Francija, Kitajska in Nemčija) Džalili, čigar predvolilni gesli »Upor je naša prva in zadnja beseda« ter »Niti kompromis niti popuščanje« jasno nakazujeta, da se bo v primeru njegove zmage sedanji zastoj v pogajanjih nadaljeval tudi v naslednjem predsedniškem mandatu. A tudi Rohani se je na drugi strani v svojih nastopih načrtno izogibal besedi kompromis, čeprav je obenem izpostavljal nujnost otoplitve iranskih odnosov s tujino. Kandidat reformističnega tabora je bil sicer deležen številnih kritik tekmecev zaradi domnevno pretirane popustljivosti v vlogi prvega jedrskega pogajalca z mednarodno skupnostjo, ker je leta 2003 privolil v začasno ustavitev spornega procesa plemenitenja urana.
Ukrep, s katerim je Teheranu v času ameriškega napada na Irak uspelo nekoliko zmanjšati mednarodni pritisk, je sicer trajal samo do leta 2005, ko je na oblast prišel Mahmud Ahmadinežad in spet zagnal perzijsko igro mačke z mišjo. Odtlej se je iranski jedrski program, ki po mnenju Zahoda vodi v razvoj atomske bombe, kar v Teheranu odločno zanikajo, močno razmahnil, število centrifug za plemenitenje urana pa se je z nekaj deset povzpelo na vrtoglavih 17.000, kolikor jih je v svojem majskem poročilu naštela Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Zaradi tega je islamska republika v zadnjem času deležna čedalje glasnejših izraelskih groženj z uporabo vojaške sile, česar vnaprej ne zavračajo niti ZDA, ki pa za zdaj še prisegajo na diplomatski in predvsem ekonomski pritisk.
Tega, kot rečeno, prebivalstvo že močno občuti in tudi to je razlog, da večino Irancev pred današnjimi volitvami zanima predvsem, kateri izmed kandidatov bi lahko znova postavil na noge upehano ekonomijo, zagotovil službe in ustavil skokovito rast cen hrane in drugih življenjskih potrebščin. Tekmeci za Ahmadinedžadov položaj jim prav veliko odgovorov na ta vprašanja, žal, niso ponudili.
