Ni še konec: družine pogrešanih potnikov zahtevajo pojasnila

»Našli jih bomo,« je dejala sorodnica pogrešanih potnikov. »Nič ni končano, dokler ne vidim posmrtnih ostankov.«

Objavljeno
25. marec 2014 10.21
Posodobljeno
25. marec 2014 10.28
MALAYSIA-AIRLINES/SEARCH
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Peking - Več sto ljudi je danes demonstriralo pred malezijskim veleposlaništvom v Pekingu. Med njimi so prevladovali užaloščeni sorodniki potnikov, ki so na poletu MH370 izginili skupaj z letalom, drugi, ki osebno niso bili prizadeti, pa so bili ogorčeni zaradi vedenja letalske družbe in vlade v Kuala Lumpurju.

»Malezija Airlines, dolžni ste nam pojasnilo!« je pisalo na transparentih. Pa tudi: »Skorumpirana malezijska vlada,« in »Mama, vrni se domov.« To je bilo najbolj žalostno sporočilo materi, ki se ne bo več vrnila. V ponedeljek so razglasili, da je letalo potonilo v južnem Indijskem oceanu, s tem pa je za vedno ugasnilo upanje, da bi lahko kdo od 239 potnikov in članov posadke preživel nesrečo.

Neka ženska je od žalosti omedlela, tako da so jo morali odnesti na nosilih, pri večini demonstrantov pa je bolečina prerasla v bes, tako da so proti ograjenemu poslopju veleposlaništva letele plastične steklenice z vodo in psovke. »Zakaj nam malezijska vlada to počne?« je kričal neki moški. »Mar nimajo otrok? Zakaj se z nami ne pogovorijo?« je tarnala ženska, ki je imela ob tem očitno v mislih način, na katerega so nekaterim družinam sporočili, da je zgodba o letalu za vedno končana. Mnogi so od letalske družbe na mobilne telefone dobili SMS-sporočilo, v katerem jim z »globokim obžalovanjem« sporočajo, da bi bilo popolnoma nerazumno misliti, da letalo ni strmoglavilo v Indijski ocean in da bi lahko kdo preživel nesrečo.

Kitajska policija je skozi svoje kordone spustila le nekaj članov družin žrtev, medtem ko je preostale zadrževala na ulici skupaj z novinarji, ki so jih demonstranti prosili za pomoč, potem ko so spoznali, da jim ne bo nihče pomagal. Med tistimi, ki so še bili sposobni razmišljati, se je začelo govoriti, da je malezijska vlada že »vse od začetka vedela, kaj se je zgodilo, a se je pretvarjala, da ne ve«, da bi prikrila nekaj v zvezi z letalom. Po nekaj urah neuspešnih protestov so se ljudje razšli, pred tem pa so si obljubili, da bodo za pojasnilo zaprosili kitajskega premiera. »Našli jih bomo,« je dejala neka ženska in dodala, da zanjo ni nič končano, dokler ne bo videla posmrtnih ostankov svojih dveh pogrešanih sorodnikov.

Je pa negotovo, ali se bo to sploh kdaj zgodilo, saj so iskanje letala oziroma njegovih delov v torek prekinili zaradi neugodnih vremenskih razmer.

Avstralski in kitajski piloti so opazili plavajoče predmete, ki bi morda bili lahko deli boeinga, vendar z nemirne površine oceana niso še ničesar pobrali. Avstralski namestnik načelnika glavnega štaba Mark Binskin je opozoril, da to ni zgolj »iskanje igle v kopici sena«, temveč je treba najprej »ugotoviti, kje sploh je kopica«.

Britanska agencija za preiskave letalskih nesreč AAIB in satelitska družba Inmarsat, ki sta analizirali zbrane signale in na podlagi tega izračunali, kje je letalo MH370 končalo svoj let, sta pojasnili, da so do tega prišli z izračunom, kakršnega niso še nikoli uporabili. Inmarsat ima 11 komunikacijskih satelitov, ki zbirajo signale z vseh ladij in letal v gibanju. Po izginotju letala s proge Kuala Lumpur-Peking so izračunali spremembo frekvence in čas, ki je potreben za vrnitev signala, pri čemer so med podatke vnesli domnevno hitrost letala na avtopilotu in vzporedno analizo podatkov z drugih letal malezijske letalske družbe. Na podlagi vsega tega so ugotovili, da se je moralo letalo obrniti proti jugu in da je z obstoječo rezervo goriva lahko letelo samo do določene točke.

Naj je izračun satelitskih operaterjev še tako točen, pa še vedno nihče ne ve, kaj se je dogajalo v letalu. Kitajska je od Malezije zahtevala vse satelitske podatke, ki so jih uporabili kot podlago za sprejetje dokončne ugotovitve o usodi letala, v katerem je bilo 153 kitajskih državljanov. Iskanje črne skrinjice pa se vse bolj spreminja v igro na srečo. Čez dva tedna se bodo baterije izpraznile, skrinjica ne bo več oddajala signalov in od takrat bo za vedno izgubljena. Je pa vprašanje, kako priti do vseh teh odgovorov, če so ti več kot tri tisoč metrov globoko pod morsko gladino.