»Ničesar nimamo. Zadnji vijak v tej hiši je uničen.«

Obrenovac – Mesto, ki je od Beograda oddaljeno le pol ure vožnje, je bilo maja skoraj v celoti poplavljeno. Obrenovac je postal simbol in metafora hkrati. A to ni pomagalo, da bi v opustošenem mestu obnova in pomoč stekli kaj hitreje. Zunaj strogega centra mesta, ki so ga lokalne oblasti s pomočjo vojske za potrebe uradnih obiskov iz Beograda in tujine uredile že nekaj dni po poplavah, v številnih naseljih še vedno vladajo izredne razmere. Dobesedno.

Naselje bratov Jugović na robu Obrenovca je bilo v majskih poplavah najbolj prizadeto. Dva in pol meseca pozneje je med seboj tesno povezano naselje nizkih stanovanjskih hiš videti kot prizorišče jedrske katastrofe. Tu je poplavna voda, ki je zalila in bolj ali manj v celoti uničila vseh 126 hiš, ostala najdlje. Petinštirideset dni. A to ni bila le voda. Že drugi dan poplav so namreč mestne oblasti sprostile kanalizacijo in fekalne vode celotnega Obrenovca so se v gromozanskem črnem potoku stekle proti naselju, kjer so prebivalci gojili organsko zelenjavo, po katero so vsak teden hodili Beograjčani. Fekalije, goste, smrdljive in toksične, so do robov zapolnile večino hiš, od koder so prebivalce v kaotični akciji, ki je trajala 48 ur, reševali s čolni in helikopterji. Poplavna voda, ki je odnesla njive in uničile imetje celotnega naselja, je bila namreč visoka dobrih pet metrov. Ljudje so na (od)rešitev čakali na strehah ali v – tisti, ki so jih imeli – višjih nadstropjih.

Srečni, da so preživeli

»Tega dne ne bom nikoli pozabila. Moja družina se je med reševanjem 'raztrgala'. Odpeljali so nas na dva konca. Dva dni nisem vedela, ali sta mama in oče živa. Strašno … Velika travma. Ko sem mamo vendarle dobila na telefon, mi je tako odleglo, da sem ostala brez beseda, mama pa je dejala, da se ji zdaj, ko ve, da je z mano vse v redu, lahko zgodi kar koli. Ko smo se zopet srečali, se nismo ukvarjali z izgubo in s popolnim uničenjem. Srečni smo bili, da smo skupaj. Da smo preživeli,« mi je med sprehodom po popolnoma opustošenem Naselju bratov Jugović povedala 22-letna Milica Obradinović, ki v lokalnem društvu poskuša organizirati prebivalstvo, pripravlja proteste proti pasivni in arogantni drži države ter neobstoječi obnovi in pomoči in se, po najboljših močeh, trudi ostati pri zdravi pameti.

Strah in tesnoba

To ni najlažje. Na smrt je utrujena. V noči na četrtek zopet ni spala. Deževalo je. Neprestano. Lokalne oblasti so razglasile alarm – nevarnost poplav. In voda v Savi in Kolubari se je dejansko začela hitro dvigovati. Skupaj z družino je vso noč »dežurala«, zjutraj pa ponovno krenila v iskanje službe. Pred mesecem je v Beogradu diplomirala iz financ in bančništva, a službe v svojo stroki, pravi, skoraj zagotovo ne bo dobila. »To je Srbija. Do službe lahko prideš prek zvez. Jaz jih nimam in jih tudi nočem. Se bom že nekako znašla. A od tu ne bom odšla. Moja odgovornost je, da pomagam pri obnovi in da sem s svojo družino. Na ta kraj, na to naselje, sem zdaj bolj navezana kot kadarkoli,« je pravila Milica in me odpeljala v »ostanke« svojega doma. »Poglej, do tu so bile fekalije,« je pokazala skoraj do stropa. »Celotno naselje je bilo v dreku. Dobesedno. 45 dni. Zaliti smo bili z gosto črno vodo, ki je neskončno smrdela. Ko je voda vendarle odtekla, so ostale strjene fekalije. Umikali smo jih z golimi rokami. Potem so prišli neki Američani in dezinficirali celotno naselje. Zdaj je veliko bolje, a zemlja je mrtva. Tu nikoli več nič ne bo raslo,« je Milica, ki je neuspešno poskušala zadrževati solze, opisovala družinsko in skupnostno tragedijo.

»Od vseh stvari, ki jih je odnesla voda, najbolj pogrešam igrače, slike in zvezke iz otroštva. Svoje spomine. Poplava je odnesla tudi del moje identitete in duše ...« se je vse bolj odpiralo inteligentno temnolaso dekle, ki jo je zvesto spremljal dolg kosmat mešanec Crni, ki ga je pred podivjano vodo rešila Miličina mlajša sestra. Komaj ji ga je uspelo spraviti v reševalni čoln. »Tudi kuža je depresiven. Drži se zase. Močno se je spremenil. Med poplavami so živali hudo trpele. Mnogo jih je umrlo. A po drugi strani me je neskončno razveselilo, ko je v naši hiši, ki jo je zaradi smradu očitno zamenjala za hlev, začela gnezditi lastovica. To prinaša srečo,« je dejala Milica in jezno dodala: »Imam le eno sporočilo. Vsi so pozabili na nas. Večina pomoči, ki je prišla v Obrenovac, je šla na napačen naslov ali pa se je nekje izgubila. Do nas ni prišlo nič. Razen obljube o približno 3000 evrov, ki naj bi jih dobili kot nadomestilo 4. kategorije, čeprav je celotno naselje uničeno in zdaj ljudje, ki so se že vrnili, živijo v garažah in na podstrešjih. To je zločin! Država ne obstaja. Ko je naše naselje prišel pogledat predsednik Tomislav Nikolić, so vojaki nekaj ur čistili cesto, da si gospod ne bi umazal čevljev. Ugotovil je, da obnova poteka in da je vse v najlepšem redu. Nihče pa ni omenil, da so nas žrtvovali, da bi rešili elektrarno. To vsi zelo dobro vedo, a si nihče ne upa javno povedati. Ponavljam: žrtvovali so nas. Namenoma so nas zalili s fekalijami.«

Za stisnjenimi zobmi nežnega dekleta je ostalo nekaj krepkih kletvic.

Žrtvovani?

Družina Paunović je bila ena prvih, ki se je vrnila v potopljeno Naselje bratov Jugović. V »begunstvu« niso zdržali. Vleklo jih je domov. Ne glede na razmere. Ne glede na uničenje. Ne glede na kvaliteto življenja. Njihova hiša je bila potopljena skupaj s prvim nadstropjem, kjer zdaj živijo brez pitne vode, z omejenim dostopom do elektrike in brez kakršnekoli pomoči. Prihrankov je zmanjkalo. Primanjkuje hrane. Nekatere družine v naselju so lačne. Od »humanitarnih« paštet se ne da dolgo živeti.

»Nisem zdržal. Preprosto nisem zdržal. Morali smo se vrniti. Tu smo vsaj na svojem. Preganjajo nas spomini, saj ni dosti manjkalo, da bi vsi utonili. Komaj so nas rešili, saj je močan tok odnašal reševalni čoln, mi pa smo imeli vodo do grla. Grozno je bilo,« je dejal Dejan Paunović, ki je skupaj z družino mesec dni spal pri sorodnikih in prijateljih. Takoj ko se je vrnil domov, se je lotil obnove.

Dela ves čas. Tako ohranja razsodnost in motiv in umirja jezo. Na lokalno oblast, na beograjske uradnike, na medije in na njegove delodajalci, ki mu dolgujejo že nekaj plač. V družini je namreč edini, ki ima redno službo. Žena se je pred kratkim invalidsko upokojila. Boleha za multiplo sklerozo. Otroci bodo morali kmalu v šolo. »Kako? S čim?« se je med čiščenjem mokrih sten spraševal gospod Paunović, ki si razen drobnih popravkov ne more privoščiti ničesar. »Najprej so nam obljubili, da bodo zgradili nove hiše. Potem, da bomo dobili finančno 'kompenzacijo'. Iz tega ne bo nič. Dobili bomo le simbolični znesek. Najprej so nas žrtvovali za elektrarno, zdaj pa so nas še izigrali. Težko bi bil bolj jezen in žalosten.«

Uničenje

Njegov sosed, 45-letni Dragan Stašić je v majskih poplavah izgubil že tretjo hišo v petnajstih letih, ki jo je izgradil z lastnimi rokami. Leta 1999 je med Natovim bombardiranjem Zvezne republike Jugoslavije iz kosovske Kline zbežal v Kosovo polje. Za seboj je pustil hišo, v katero se nikoli ni mogel vrniti. Leta 2005 je njegova nova hiša v Kosovem polju zgorela. Do tal.

Z družino se je odločil za selitev v Srbijo. Pred štirimi leti je zgradil hišo na obrobju Obrenovca in ob njej postavil velik vrt, svinjak in kurnik. Skoraj vso hrano je pridelal sam. Življenje se je ravno »postavilo na noge«, ko so udarile še poplave. Družini Stašić je odneslo vse. Čisto vse. Kismet? Zdaj Stašići živijo v začasnem zavetišču v nekdanji vojašnici na robu mesta, kjer so v strašljivih razmerah gnete več tisoč ljudi, na katere so vsi pozabili. Kot da jih ni. A še kako so.

»Obup, kaj naj drugega rečem. Čudim se lastni usodi. Nimam več dovolj moči, da bi še enkrat začel iz nič. Vsaj za zdaj ne. Ničesar nimamo. Zadnji vijak v tej hiši je uničen,« je na za silo očiščenem dvorišču pred z blatom, fekalijami in veliko vodo okopano hišo dejal gospod Stašić. Leta 1999 je bil v vojni z albanskimi enotami ranjen. Leta 2008 je v delovni nesreči izgubil levo oko. »Ne vem, kdaj bo konec mojih nesreč. A bojim se, da še nekaj časa ne. Zopet dežuje. Ponoči je voda zalila klet, ki sem jo ravno očistil,« je Dragan nadaljeval v družbi svojih dveh sinov, žene in dveh psov, ki, medtem ko družina noči preživlja v prenapolnjeni kasarni, »dežurata« na uničeni domačiji.

»Mama, spet dež!«

Nebo je bilo vse bolj temno. »Evo, spet pada. Mama, dež!« je panično zakričal neki otrok. Tudi tu je, tako kot v Krupnju, dež postal naravni sovražnik številka ena. Obrenovac je bil namreč potopljen že leta 1981.