Nihče kakor Xi Jinping
Vrh članic organizacije SCO bo še posebej zanimiv, ker so ga organizirali nekaj dni pred srečanjem med Trumpom in Kimom.
Odpri galerijo
Kitajski predsednik Xi Jinping ob obisku kazahstanskega predsednika Nursultana Nazarbayeva v Pekingu. FOTO: Jason Lee/Reuters
Skorajda! Samo teden dni bo manjkalo do tega, da bi predsednika Rusije in Kitajske skupaj praznovala še en rojstni dan ter tako pokazala svetu, da sta najboljša prijatelja tudi zunaj geopolitične arene. Xi Jinping bo namreč 15. junija star 65 let, Vladimir Putin pa je Peking obiskal v četrtek, tako da jima ne bo preostalo drugega, kakor da nazdravita vnaprej.
Rojstni dnevi državnikov po navadi niso na dnevnem redu, še posebno ne v nemirnih časih, ko so za usodo sveta pomembnejši drugi datumi. Toda preden se je Putin odpravil proti Kitajski, kjer bo najprej na uradnem obisku, nato pa se bo konec tedna udeležil še letnega srečanja voditeljev držav in vlad članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), je za kitajsko osrednjo televizijo izjavil, da prav »nekaj vodke in narezane klobase« dokazuje, kako tesno je njegovo prijateljstvo s Xijem.
»Delovni dan se je končal in skupaj sva proslavila moj rojstni dan,« se je ruski predsednik spominjal 7. oktobra 2013, ko sta se skupaj s kitajskim kolegom udeležila zasedanja Apeca (Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja) na indonezijskem otoku Bali. »Morda se to komu zdi nepomembno, toda kadar gre za predsednika Xija, bi najprej omenil prav ta dogodek.« In Putin je še naprej govoril o rusko-kitajskih odnosih prav iz tega zornega kota: Xi mu je za rojstni dan podaril torto, on je odprl steklenico vodke, po zdravici pa sta jedla sendviče in pripovedovala drug drugemu o doživetjih njunih očetov iz druge svetovne vojne.
»Z nobenim tujim državnikom nisem vzpostavil takšnih odnosov, kakršne imam s predsednikom Xijem,« je nazadnje povedal Putin ter pozabil, da mu je prav na Baliju tedanji indonezijski predsednik Susil Bambang Judhojono ob spremljavi kitare zapel »Happy Birthday to You«. V čem je razlika? Judhojono je bil minljiv, Xi ostaja za vedno.
Poudarjati osebno »kemijo« v odnosih med državniki je postalo posebno pomembno v dobi neoavtoritarizma, za katero so značilne močne osebnosti na čelu vodilnih sil. Ameriški predsednik Donald Trump med opisovanjem odnosov s tujimi voditelji redno omenja, ali mu je nekdo všeč ali ga je razdražil, in njegova zunanja politika je polna subjektivnih ocen o tem, kako »impresiven« je nekdo ali pa je samo »raketar«.
Prav zato Putinovi spomini na vodko in klobaso za rojstni dan ne samo potrjujejo prijateljstvo med ruskim in kitajskim predsednikom, ampak tudi kažejo, kako blizu sta si Kremelj in Zhongnanhai (rezidenca najvišjih kitajskih voditeljev). To je posebno pomembno ravno zdaj, ko se prelamljata zgodovina in prihodnost na Korejskem polotoku; ko se z jedrskim sporazumom z Iranom odloča o usodi Bližnjega vzhoda; in ko so odprte ne samo ena, ampak več Pandorinih skrinjic, ki so jih dolgo hranili v geopolitični omari.
Ne glede na to, da so tako ruski kot kitajski uradni predstavniki ponavljali za svojima voditeljema, da so odnosi med velikanskima sosedama »najpristnejši v zgodovini«, ter napovedovali »dober paket sporazumov«, že same številke govorijo o tem, da Rusija nikakor ne more zapolniti praznine, ki grozi v kitajsko-ameriških odnosih, če Peking in Washington do prihodnjega tedna ne bosta sklenila kompromisa ter se tako izognila trgovinski vojni. Kljub že zdavnaj določenemu cilju 100 milijard dolarjev dvostranske menjave (poleg tega so ga nadgradili s ciljem 200 milijard do leta 2020) je kitajsko-ruska trgovina lani znašala samo 87 milijard dolarjev (in to po padcu na nekaj več kakor 60 milijard dolarjev leta 2016), Rusija pa je za azijsko silo šele 10. trgovinski partner in je daleč za vsemi tistimi državami, katerih voditelji ne praznujejo rojstnega dneva skupaj s Xijem.
Seveda ni vse v trgovini. Strateško partnerstvo je mogoče ustvarjati na različne druge načine, med katerimi največ pozornosti privablja usklajevanje ali celo morebitna simbioza Xijevega in Putinovega koncepta evrazijskega združevanja pa tudi skupno izkoriščanje Arktike in gradnja tako imenovane »polarne svilne poti«.
Toda najpomembnejši kazalnik resnične pristnosti med Kitajsko in Rusijo bo srečanje voditeljev držav članic SCO v soboto in nedeljo. Organizacija bo svoje najpomembnejše srečanje na kitajskem ozemlju prvič organizirala zunaj Šanghaja (kjer so jo leta 2001 ustanovili kot »šanghajsko peterico«) ali Pekinga. Premikanje velikih političnih dogodkov iz glavnih središč je resda postalo že splošno uveljavljeno, vendar je treba vedeti, da srečanje v Qingdaoju vendarle posredno sporoča, da SCO ni sredstvo za uresničevanje regionalnih ciljev uradnega Pekinga, ampak zgled za »novo vrsto mednarodnih odnosov«, ki jo kitajsko politično vodstvo vključuje v vse svoje doktrine.
Voditelji držav in vlad članic SCO se bodo zbrali tik pred pričakovanim srečanjem med ameriškim predsednikom in severnokorejskim voditeljem, zato bo to tudi priložnost, da večstranski forum pokaže, kako pomemben je kot varnostni steber ne samo srednje, ampak tudi severovzhodne Azije. Putin je pohvalil Trumpovo odločitev o srečanju s Kim Džong Unom kot »pogumno in zrelo« ter obljubil popolno podporo za to, da bi se srečanje čim bolje končalo, toda precej pomembneje se je vprašati, ali organizacija SCO sploh kakor koli vpliva na ohranitev miru v tej regiji. Posebno zanimivo bo opazovati, kako bo varnostni forum dozoreval na vročih točkah, na katerih nimajo vse njegove članice enakih interesov. Jasno razen miru, ki ga podpirajo vsi, tudi kadar se intenzivno pripravljajo na vojno.
Na kitajskem ozemlju se bo prvič zbral razširjeni SCO, v katerem sta Indija in Pakistan predlani postala polnopravna člana. To bo priložnost za Xija, da pridobi odločnejšo podporo vseh članic organizacije za megaprojekt »pasu in poti« pa tudi za novo arhitekturo regionalne varnosti, kakršno Peking gradi tudi s štiristranskim sodelovanjem in z mehanizmom usklajevanja z Afganistanom, Pakistanom in Tadžikistanom.
V Qingdaoju bodo predvidoma objavili petletni načrt o uresničevanju sporazuma o dolgoročnih dobrososedskih odnosih, prijateljstvu in sodelovanju, za SCO pa se bo tako začelo novo obdobje dozorevanja. Toda vprašanje je, ali bosta kitajski in ruski predsednik v nekem posebnem prostoru nazdravila ob znamenitem pivu Qingdao ter vnaprej proslavila Xijev rojstni dan, mimogrede pa se bosta dogovorila o tem, kaj bi rada, da SCO postane v kontekstu njunih globalnih ambicij.
Rojstni dnevi državnikov po navadi niso na dnevnem redu, še posebno ne v nemirnih časih, ko so za usodo sveta pomembnejši drugi datumi. Toda preden se je Putin odpravil proti Kitajski, kjer bo najprej na uradnem obisku, nato pa se bo konec tedna udeležil še letnega srečanja voditeljev držav in vlad članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), je za kitajsko osrednjo televizijo izjavil, da prav »nekaj vodke in narezane klobase« dokazuje, kako tesno je njegovo prijateljstvo s Xijem.
»Delovni dan se je končal in skupaj sva proslavila moj rojstni dan,« se je ruski predsednik spominjal 7. oktobra 2013, ko sta se skupaj s kitajskim kolegom udeležila zasedanja Apeca (Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja) na indonezijskem otoku Bali. »Morda se to komu zdi nepomembno, toda kadar gre za predsednika Xija, bi najprej omenil prav ta dogodek.« In Putin je še naprej govoril o rusko-kitajskih odnosih prav iz tega zornega kota: Xi mu je za rojstni dan podaril torto, on je odprl steklenico vodke, po zdravici pa sta jedla sendviče in pripovedovala drug drugemu o doživetjih njunih očetov iz druge svetovne vojne.
»Z nobenim tujim državnikom nisem vzpostavil takšnih odnosov, kakršne imam s predsednikom Xijem,« je nazadnje povedal Putin ter pozabil, da mu je prav na Baliju tedanji indonezijski predsednik Susil Bambang Judhojono ob spremljavi kitare zapel »Happy Birthday to You«. V čem je razlika? Judhojono je bil minljiv, Xi ostaja za vedno.
Poudarjanje osebne kemije
Poudarjati osebno »kemijo« v odnosih med državniki je postalo posebno pomembno v dobi neoavtoritarizma, za katero so značilne močne osebnosti na čelu vodilnih sil. Ameriški predsednik Donald Trump med opisovanjem odnosov s tujimi voditelji redno omenja, ali mu je nekdo všeč ali ga je razdražil, in njegova zunanja politika je polna subjektivnih ocen o tem, kako »impresiven« je nekdo ali pa je samo »raketar«.
Prav zato Putinovi spomini na vodko in klobaso za rojstni dan ne samo potrjujejo prijateljstvo med ruskim in kitajskim predsednikom, ampak tudi kažejo, kako blizu sta si Kremelj in Zhongnanhai (rezidenca najvišjih kitajskih voditeljev). To je posebno pomembno ravno zdaj, ko se prelamljata zgodovina in prihodnost na Korejskem polotoku; ko se z jedrskim sporazumom z Iranom odloča o usodi Bližnjega vzhoda; in ko so odprte ne samo ena, ampak več Pandorinih skrinjic, ki so jih dolgo hranili v geopolitični omari.
Vladimir Putin bo na Kitejskem najprej na uradnem obisku, nato pa se bo udeležil še letnega srečanja voditeljev držav in vlad članic SCO. FOTO: Kirill Kudryavtsev/AFP
Ne glede na to, da so tako ruski kot kitajski uradni predstavniki ponavljali za svojima voditeljema, da so odnosi med velikanskima sosedama »najpristnejši v zgodovini«, ter napovedovali »dober paket sporazumov«, že same številke govorijo o tem, da Rusija nikakor ne more zapolniti praznine, ki grozi v kitajsko-ameriških odnosih, če Peking in Washington do prihodnjega tedna ne bosta sklenila kompromisa ter se tako izognila trgovinski vojni. Kljub že zdavnaj določenemu cilju 100 milijard dolarjev dvostranske menjave (poleg tega so ga nadgradili s ciljem 200 milijard do leta 2020) je kitajsko-ruska trgovina lani znašala samo 87 milijard dolarjev (in to po padcu na nekaj več kakor 60 milijard dolarjev leta 2016), Rusija pa je za azijsko silo šele 10. trgovinski partner in je daleč za vsemi tistimi državami, katerih voditelji ne praznujejo rojstnega dneva skupaj s Xijem.
Seveda ni vse v trgovini. Strateško partnerstvo je mogoče ustvarjati na različne druge načine, med katerimi največ pozornosti privablja usklajevanje ali celo morebitna simbioza Xijevega in Putinovega koncepta evrazijskega združevanja pa tudi skupno izkoriščanje Arktike in gradnja tako imenovane »polarne svilne poti«.
Toda najpomembnejši kazalnik resnične pristnosti med Kitajsko in Rusijo bo srečanje voditeljev držav članic SCO v soboto in nedeljo. Organizacija bo svoje najpomembnejše srečanje na kitajskem ozemlju prvič organizirala zunaj Šanghaja (kjer so jo leta 2001 ustanovili kot »šanghajsko peterico«) ali Pekinga. Premikanje velikih političnih dogodkov iz glavnih središč je resda postalo že splošno uveljavljeno, vendar je treba vedeti, da srečanje v Qingdaoju vendarle posredno sporoča, da SCO ni sredstvo za uresničevanje regionalnih ciljev uradnega Pekinga, ampak zgled za »novo vrsto mednarodnih odnosov«, ki jo kitajsko politično vodstvo vključuje v vse svoje doktrine.
Varnostni steber
Voditelji držav in vlad članic SCO se bodo zbrali tik pred pričakovanim srečanjem med ameriškim predsednikom in severnokorejskim voditeljem, zato bo to tudi priložnost, da večstranski forum pokaže, kako pomemben je kot varnostni steber ne samo srednje, ampak tudi severovzhodne Azije. Putin je pohvalil Trumpovo odločitev o srečanju s Kim Džong Unom kot »pogumno in zrelo« ter obljubil popolno podporo za to, da bi se srečanje čim bolje končalo, toda precej pomembneje se je vprašati, ali organizacija SCO sploh kakor koli vpliva na ohranitev miru v tej regiji. Posebno zanimivo bo opazovati, kako bo varnostni forum dozoreval na vročih točkah, na katerih nimajo vse njegove članice enakih interesov. Jasno razen miru, ki ga podpirajo vsi, tudi kadar se intenzivno pripravljajo na vojno.
Osebna »kemija« v odnosih med državniki je postala pomembna v dobi neoavtoritarizma.
Srečanje v Qingdaoju posredno sporoča, da je SCO zgled za »novo vrsto mednarodnih odnosov«.
Za SCO se bo v nedeljo tako začelo novo obdobje dozorevanja.
Srečanje v Qingdaoju posredno sporoča, da je SCO zgled za »novo vrsto mednarodnih odnosov«.
Za SCO se bo v nedeljo tako začelo novo obdobje dozorevanja.
Na kitajskem ozemlju se bo prvič zbral razširjeni SCO, v katerem sta Indija in Pakistan predlani postala polnopravna člana. To bo priložnost za Xija, da pridobi odločnejšo podporo vseh članic organizacije za megaprojekt »pasu in poti« pa tudi za novo arhitekturo regionalne varnosti, kakršno Peking gradi tudi s štiristranskim sodelovanjem in z mehanizmom usklajevanja z Afganistanom, Pakistanom in Tadžikistanom.
V Qingdaoju bodo predvidoma objavili petletni načrt o uresničevanju sporazuma o dolgoročnih dobrososedskih odnosih, prijateljstvu in sodelovanju, za SCO pa se bo tako začelo novo obdobje dozorevanja. Toda vprašanje je, ali bosta kitajski in ruski predsednik v nekem posebnem prostoru nazdravila ob znamenitem pivu Qingdao ter vnaprej proslavila Xijev rojstni dan, mimogrede pa se bosta dogovorila o tem, kaj bi rada, da SCO postane v kontekstu njunih globalnih ambicij.
