Tiskane izdaje
Peking − V Pekingu je danes umrl Norodom Sihanuk, ki je bil dvakrat kralj Kambodže, a se je tudi dvakrat odpovedal prestolu. Dolga leta se je s pomočjo kitajskih zdravnikov bojeval z več vrstami raka, na koncu pa je dva dni pred svojim 90. rojstnim dnevom umrl za srčno kapjo.
V kamboškem glavnem mestu Phnom Penhu so zastave spustili na pol droga in prekinili praznovanje pčum bena, budističnega praznika prednikov. Sihanukov sin in sedanji kralj Norodom Sihamoni je v solzah objemal premiera Hun Sena, preden sta oba z letalom odpotovala v Peking po posmrtne ostanke očeta 14-milijonskega naroda.
Težko je govoriti o politični zapuščini kralja tako nesrečne države, kot je bila Kambodža, in to skoraj vse 20. stoletje. Norodoma Sihanuka sem osebno spoznala v Pekingu sredi osemdesetih let, ko so se v kitajskem glavnem mestu sestajali predstavniki Rdečih in Modrih Kmerov ter Hun Sen kot marioneta Vietnama, ki se je v tem kotu Jugovzhodne Azije razbohotil kot podaljšana roka Sovjetske zveze. Princ Sihanuk je bil povezava med vsemi njimi. In zagotovo najspretnejši žongler v najbolj nemogočih situacijah.
To so bila pogajanja, na katerih so sedeli vsi, razen tistih, ki so odločali o njihovem poteku in izidu. V takšni scenografiji je Sihanuk, ki je takrat že odstopil, deloval kot igralec, ki v tuji predstavi ustvarja svojo vlogo, odvisen od pomoči Pekinga, pa vendar sam svoj zaradi neukrotljive nepredvidljivosti politika, ki se je izoblikoval v najtežjih razmerah, in nepremagljivega optimizma človeka, ki mu ne preostane drugega kot vera v boljšo prihodnost.
Mene si je želel srečati na premieri svojega filma leta 1988, ki ga je s finančno pomočjo Kim Il Sunga in režijsko podporo Kim Džong Ila snemal med bivanjem v Severni Koreji. Že po tem, da se zanima za nekoga, ki je zanj pomemben samo zato, ker prihaja iz takratne Jugoslavije, mi je bilo jasno, da se izbranemu občinstvu v pekinškem mednarodnem klubu obeta presenečenje.
Pred filmom o kamboški mitski preteklosti nam je skoraj dobro uro prikazoval posnetke Tita in Jovanke, ki sta bila leta 1968 na obisku v Phnom Penhu. Takrat je bil Sihanuk samo princ in premier, ki je mrzlično iskal poti skozi politično šivankino uho. Bil je ujet med Vietnamom in Kitajsko, Tita pa je povabil prav zato, ker sta ga imeli obe omenjeni državi za revizionista. Posnetki njegovih palač, v katerih kraljevsko razkošje in geopolitično konotacijo se je Tito povsem spontano vključil, so pričali ne le o bleščeči preteklosti, temveč tudi o stvareh, ki jih je Sihanuk hotel doseči v prihodnosti - rešiti Kambodžo iz krempljev večjih sosed in hegemonističnih svetovnih sil.
Snemati filme, igrati saksofon
A se je zaman spogledoval z neuvrščenimi, saj je bila nekaj let pozneje monarhija ukinjena, Sihanuk pa je pred proameriško vlado Lon Nola pobegnil v Peking. Ko so leta 1975 prišli na oblast Rdeči Kmeri, ki so zagrešili enega najstrašnejših genocidov v zgodovini človeštva, so nekateri zgodovinarji del krivde za zločine pripisali tudi oslabelemu monarhu, ki je menda pripomogel h korenitemu preobratu v levo, ker zaradi avtokratske nečimrnosti ni dovolil, da bi se v Kambodži razvila demokracija.
Kot trdijo analitiki, je bila Sihanukova napaka to, da je poskušal sodelovati z Rdečimi Kmeri. Sam se je opravičeval, da je hotel s tem zgolj poskrbeti, da Kambodža ne bi padla v roke ameriškim imperialistom. Pol Pot ga je imel v ujetništvu naslednja štiri leta, pozneje pa je Sihanuk trdil, da so Rdeči Kmeri ubili 17 članov njegove družine, pa tudi sicer ni bilo nikoli videti, da bi jim bil posebej naklonjen. Želel si je le ubraniti svoj narod pred vsemi političnimi grabežljivci, sicer pa se ukvarjati s tistim, kar je najraje počel: snemati filme in igrati saksofon.
Kralj je znova postal leta 1993, vendar je bilo njegovo zdravje vse slabše, njegova država pa je postajala čedalje bolj trdna. Leta 2004 je krono predal enemu od sinov. Dotakratni baletnik Sihamoni je postal kralj, bolni Sihanuk pa je s soprogo Moninet oziroma kraljico Monique, kot jo imenujejo nekateri, največ časa preživel v Pekingu in Pjongjangu. Z umetnostjo se je ukvarjal čedalje manj, je pa do konca življenja pisal bloge o kamboški politiki in svojih številnih boleznih.
