Tiskane izdaje
New York - Legendarni prvi temnopolti predsednik Južne Afrike Nelson Mandela je s svojim bojem proti apartheidu vtisnil močan pečat na življenjsko pot prvega temnopoltega predsednika ZDA Baracka Obame. Zgodba se ponavlja, Mandelov boj za življenje v teh dneh pušča močan pečat na Obamovi državniški poti po Afriki. Poti, ki za mnoge prihaja prepozno.
Vznemirjenje, ki ga je na črni celini 2008 povzročila izvolitev Obame, se je v štirih letih in pol pri mnogih sesirilo v razočaranje in cinizem, saj se je doslej zdelo, da predsednika zemlja njegovega očeta ne zanima preveč. Teden dni dolga turneja po treh državah (Senegal, Južna Afrika in Tanzanija) je šele drugi Obamov obisk Afrike, po enodnevnem postanku v Gani 2009, kjer je še podžgal pričakovanja z besedami da »v mojih žilah teče kri Afrike«. A je do srede tam preživel le 21 ur.
»Patetično in vredno zadrege,« pravi Mwangi Kimenyi, direktor pobude Afriška rast na washingtonski ustanovi Brookings. Še posebno v primerjavi s kitajsko diplomacijo, saj je samo nekdanji kitajski predsednik Hu Jintao obiskal sedemnajst afriških držav, njegov naslednik Xi Jinping jih je od srede marca obiskal že tri. Tudi v primerjavi s svojima predhodnikoma je Obama zadržan do Afrike, George Bush mlajši je v istem obdobju svojega predsedovanja za pasom imel že turnejo po petih državah podsaharske Afrike.
Predsednik Obama je sicer tudi v času krize in proračunskega varčevanja nadaljeval afriške programe svojih predhodnikov, njegov dosedanji prispevek so manj opazne pobude za politične reforme in spodbujanje zasebnega vlaganja v kmetijstvo. »Gre za strukturne spremembe, ki potrebujejo čas za učinkovanje in niso tako opazne, kot je bil Bushev boj proti aidsu,« trdi Witney Schneidman, pomočnica zunanjega ministra, pristojna za Afriko.
Za Jennifer Cooke, direktorico afriškega programa na washingtonskem Centru za strateške in mednarodne študije, je konec obsežnih pobud v času Obame po svoje razumljiv, saj se je spopadal s posledicami hude gospodarske krize in dveh dragih vojn. Schneidmanova opozarja, da je bila Obamova osebna povezanost s celino v prvem mandatu prej ovira kot pomoč, še posebno ob pojavu obtožb dela skrajne desnice, da je bil rojen v Afriki, in ne v ZDA, zato torej ni legitimen predsednik.
Mwangi Kimenyi dodaja, da je Obama žrtev prevelikih pričakovanj ob izvolitvi. »Zdaj bolj kot za sina velja za izgubljenega otroka,« ugotavlja in poudarja, da je za Afričane njihov predsednik še vedno Clinton. »Ta tudi danes velja za heroja. Ne verjamem, da bo Obama dosegel takšno raven spoštovanja, delno tudi zaradi tega, ker so od predsednika, ki izvira iz Afrike, pričakovali zelo veliko.«
Regija prihodnosti
Toda ne gre samo za dajanje, saj Afrika ni (več) zbirka krhkih držav, ki vpijejo na pomoč. Pet najhitreje rastočih držav od prvih desetih na lestvici mednarodnega denarnega sklada prihaja s črnega kontinenta, Svetovna banka trdi, da je celina na robu podobnega izbruha rasti, kot je zaznamoval Kitajsko pred tridesetimi in Indijo pred dvajsetimi leti.
In to rast v svoje mreže lovi Kitajska, saj je njena menjava z Afriko vredna približno 200 milijard dolarjev na leto, čez dve leti naj bi se povišala na 325 milijard. ZDA so medtem ostale pri 95 milijardah vredni letni trgovski menjavi. Hkrati je vsak tretji prebivalec Afrike star od 10 do 24 let, takšen vrelec mladosti pa pomeni, da bo v prihodnjih 35 letih kar 40 odstotkov vse svetovne delovne sile v Afriki.
Tega se ne zaveda samo Kitajska, prihajata tudi Turčija in Brazilija, ki razmišlja o odpisu afriških dolgov. »Če ne bomo prevzeli vodilne vloge v Afriki, bomo zaostali v eni od zelo pomembnih regij sveta,« opozarja Ben Rhodes namestnik predsednikovega svetovalca za varnostna vprašanja. Zato se po besedah Cookove predsedniškega obiska na različnih delih enotedenske poti udeležuje približno petsto poslovnih voditeljev, ki bodo poskušali najti nove poslovne priložnosti.
Upad priljubljenosti
ZDA sicer ostajajo vojaška velesila v regiji, njihova brezpilotna letala vzletajo iz več afriških oporišč, ameriška vojaška pomoč in veščine so ključne v boju z lokalnimi skrajnimi skupinami, kot so somalijska al-Shabab, ugandska Božja vojska odpora ali nigerijska Boko Haram. Toda hkrati se v regiji širi radikalni islam, še posebno v zahodni Afriki, ki postaja novo živčno vozlišče boja proti terorizmu. To hkrati pomeni povečanje odpora proti Združenim državam.
Po drugi strani kljub številnim kritikam na račun kitajskega skoraj kolonialnega izkoriščanja afriških surovin Afričani ne dojemajo Pekinga kot sovražnika. Raziskava središča Pew iz leta 2007 je pokazala, da je kar 92 odstotkov prebivalcev v Maliju in na Slonokoščeni obali naklonjeno Kitajski, v Keniji, Senegalu, Nigeriji, Tanzaniji in Etiopiji se njena priljubljenost giblje med 67 in 81 odstotki. Še več, ta priljubljenost je na račun ZDA, saj kitajski vpliv vidijo kot blagodejnejšega za celino kot je ameriški.
Obama tako s sabo nosi težko popotnico. Hkrati ne more biti praktičen, kot so kitajski voditelji, in mora paziti na krepitev demokracije v regiji in varovanje človekovih pravic. Kar je povzročalo prve zadrege že v Senegalu, kjer je homoseksualnost še vedno kaznivo dejanje, ko je Obama pozval afriško celino, naj bo bolj strpen do pravic istospolne skupnosti.
