Tiskane izdaje
Posebni tožilec za organizirani kriminal Miljko Radisavljević je izjavil, da je bila za aretacije ključna odločitev bivšega poveljnika rdečih baretk Milorada Ulemeka Legije, da spregovori o umoru novinarja. Po njegovih navedbah je Legija, ki je bil obsojen zaradi umora premiera Zorana Đinđića, spregovoril brezpogojno, motiv za umor pa je bil političen.
Na novinarski konferenci je Radisavljević pojasnil, da je bil neposredni naročnik uboja nekdanji vodja tajne službe Rade Marković, preiskava pa bo pokazala, ali so bili vpleteni tudi višji krogi ali ne. Predsednik komisije za preiskavo umorov novinarjev Veran Matić je še poudaril, da predstavljajo aretacije velik dan za svobodo novinarstva v Srbiji.
Slavko Ćuruvija je bil umorjen sredi belega dne s sedemnajstimi streli v hrbet v pasaži stavbe, v kateri je stanoval. Po pričevanju očividca, ki je za javnost ostal anonimen, je bil neposredni izvajalec zločina pripadnik rdečih baretk Luka Pejović, ki je bil umorjen leta 2000. Po mnenju novinarjeve sopotnice Branke Prpa, ki je bila ranjena, ko se je zgodil novinarjev umor, je šlo za politični umor, ki je bil naročen, kar pomeni, da je bila morilka država, ki mora poskrbeti, da bodo storilci in naročniki umora čim prej odgovarjali za svoja dejanja.
Vsaka oblast po demokratičnih spremembah leta 2000 je obljubljala, da bo umor rešila, a nobeni ni uspelo. Odvetnik družine Ćuruvija Rajko Danilović je povedal, da je pred leti kazensko ovadil soprogo pokojnega srbskega vožda Mirjano Markovič, nekdanjega šefa beograjske državne varnosti Milana Radonjića in njenega operativca Ratka Romića, vendar se preiskava ni premaknila z mrtve točke. Lani se je preiskovanja znova lotila posebna komisija, v kateri so poleg policistov in obveščevalcev sodelovali tudi novinarji, predstavniki nevladnih organizacij in tuji strokovnjaki.
Vučić: Umor bo razjasnjen
Najbrž ni šlo le zato, da je Vučić želel dokazati sedmi sili, da nima prav, ko trdi, da gre za popolno nepripravljenost demokratične oblasti, da bi končno rešila politične kriminalne umore iz bližnje preteklosti. V času Miloševićevega režima in umora Ćuruvije je bil Vučić minister za informiranje, o čemer srbski mediji raje molčijo.
Srbska policija je slabih petnajst let po umoru beograjskega novinarja Ćuruvije aretirala Romića in Radonjića. Markovićeva od leta 2003 živi v Rusiji, kjer je leta 2006 dobila azil, tako da je le malo možnosti, da bi jo Rusija izročila Srbiji. Po poročanju medijev sta poleg Romića in Radonjića med osumljenci tudi nekdanji vodja tajne službe Rade Marković, kot je potrdil tudi Radisavljević, in njen nekdanji sodelavec Miroslav Kurak.
Marković je zaradi drugih kaznivih dejanj v času režima nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića za zapahi, medtem ko Kuraka, ki je, po poročanju medijev, izstrelil smrtonosne strele v Ćuruvijo, policiji ni uspelo prijeti. Kurak je domnevno v Tanzaniji. Romić je že pred aretacijo izjavil, da pričakuje, da ga bodo prijeli, vendar bo dokazal, da ni sodeloval v zločinu, ki se je zgodil 11. aprila 1999, le dobra dva tedna po začetku vojaškega posredovanja zveze Nato v Srbiji.
Novinarja niso mogli utišati
Ćuruvija je bil lastnik časnikov Dnevni telegraf in Evropljanin, ki sta med drugim razkrivala sporne privatizacije, katerih preiskavo je zahtevala tudi Evropska unija. Miloševićev režim je izhajanje Dnevnega telegrafa začasno prepovedal, Ćuruvijo pa je leto pred umorom večkrat denarno kaznoval zaradi vznemirjanja javnosti v Evropljaninu. Kakšne časnike bi Ćuruvija izdajal danes, je mogoče le ugibati, najverjetneje pa mu ne bili najbolj ljubi časniki, ki skrivajo svoje prave lastnike kot kače noge in so servilni do aktualne oblasti.
