Tiskane izdaje
V nekdaj obljubljeni deželi priseljencev, Združenih državah Amerike, imajo prosilcev za selitev na njihove planjave toliko, da tiste, ki jim dovolijo priti, žrebajo kar z loterijo, v Nemčiji, kamor so pred desetletji dokaj množično hodili delat ljudje tudi iz naših krajev, pa imajo čisto dosti Turkov, jugošvabov in drugih vzhodnjakov še iz starih časov. Če kdo hoče oditi z rodne grude, se mora ozreti kam drugam.
Novi svet tam spodaj
Seveda je kraj selitve odvisen od tega, zakaj se nekdo hoče preseliti, in morda še bolj od tega, kje so migrante sploh še pripravljeni sprejeti. Znotraj Evropske unije je pretok ljudi prost, zato posebnih omejitev, da bi se naselili v Grčiji, na Švedskem, Poljskem, Portugalskem ali kjerkoli drugje, ni. Vendar je težava, če se človek hoče preseliti zaradi obetov boljšega življenja, saj so vse članice EU bolj kot ne v slabi gospodarski kondiciji, z visoko brezposelnostjo in zato delavcev ne potrebujejo.
No, lani so v Sloveniji ustanovili podjetje European Migration Office (EMO), ki prebivalcem dežele ponuja v razmislek, da bi se preselili kam drugam, bolj natančno, v Kanado, na Novo Zelandijo in predvsem v Avstralijo. Na njihov prvi seminar, na katerem so predstavili svojo dejavnost, je oktobra prišlo 200 ljudi, zato so se odločili, da bodo dejavnost razširili. Konec januarja in v prvih dneh februarja bodo tako pripravili podobne seminarje v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kopru. Na teh seminarjih dobijo potencialni migranti osnovne informacije o ciljnih državah, tudi od ljudi, ki že živijo tam.
Ugotovili so, da bi se veliko ljudi preselilo za obdobje od pet do petnajst let, v katerem bi si pridobili delovne izkušnje v tujini, se tekoče naučili angleščine, ki je v omenjenih državah glavni pogovorni jezik, in zaslužili več denarja kot v gospodarsko opešani Evropi. Po mnenju migracijskega svetovalca EMO Boga Bajca je najbolj obetaven cilj Avstralija. Ne samo zato, ker je gospodarske razmere boljše kot v Evropi, in zaradi veliko višjih plač, ampak tudi zato, ker se je ta prostrana, redko naseljena dežela odločila, da bo v prihodnjih treh letih privabila kar pet milijonov novih prebivalcev.
Vsekakor je treba poudariti, da tudi v Avstraliji, Kanadi in na Novi Zelandiji prišlekov ne sprejemajo kar tako, ampak jih zanimajo predvsem tisti, od katerih bo nova domovina imela koristi. V EMO zato naredijo oceno, katero vrsto vizuma bi kdo najlažje dobil. Pomembno je tudi, da dobijo od kandidatov čim bolj natančne podatke o njihovi izobrazbi, znanju jezika – Bajec opaža, da so Slovenci precej nekritični glede svojega znanja angleščine, kar pomeni, da ga ponavadi precenjujejo –, življenjskem slogu in podobnem. Postopki za pridobitev različnih vizumov so različno dolgi in različno dragi. Najhitreje in najlaže je dobiti vizum za izobraževanje, stroški za to so približno 500 evrov. Ponavadi so postopki veliko dražji. Če se hoče nekdo preseliti z družino in tudi doseči, da mu bodo v novi domovini upoštevali v Sloveniji pridobljeno izobrazbo, bo hitro plačal od 5000 do 6000 evrov.
Ko prišlek stopi na novo grudo, to ne pomeni, da se mu bosta cedila med in mleko. V EMO tudi ne iščejo služb za svoje stranke, ampak jim svetujejo, na koga se obrniti, da bodo laže zaživeli na novo. Po Bajčevem prepričanju so možnosti za to velike in navede primer avtomehanika, ki se je v Avstralijo preselil pred nekaj leti. Zdaj je menda lastnik delavnice in zasluži toliko, da žena sploh ne hodi v službo, otroci pa brez težav študirajo.
Ker je EMO mlado podjetje, se s kakšnimi množicami ljudi, ki so jim našli v novo domovino, še ne morejo pohvaliti. Nasploh podatkov, koliko ljudi se preseli iz Slovenije, ni. Vendar se selijo. Bajec pravi, da se je po njihovih informacijah v zadnjem desetletju samo v Avstralijo preselilo 120 družin. Na leto.
Pokoj v tropih
Za tiste, ki jim stalna selitev v tujino ne diši, vendar hočejo za nekaj časa spremeniti okolje in imajo dovolj denarja, v EMO s svojimi partnerji v tujini ponujajo tako imenovane relokacijske pakete na tropskih otokih – na Filipinih in v Indoneziji. Vse skupaj sploh ni tako drago, kakor se morda zdi. Tako polletni paket, v katerega sta vključena najem stanovanja in hrana za dva, stane nekaj manj kot 3000 evrov. K temu treba prišteti še letalske vozovnice do Filipinov ali Indonezije in zdravstveno zavarovanje, kar ceno hitro zelo poviša.
Relokacijski paketi trajajo od meseca do leta dni in jih je mogoče podaljšati. Če komu Filipini ali Indonezija tako zadišijo, da bi hotel tam ostati, seveda lahko. Že kar razkošne hiše menda stanejo približno 45.000 evrov in državi menda ne povzročata težav glede lastništva, kakor so včasih na Hrvaškem.
Takšni paketi nekako niso namenjeni ljudem v aktivnem obdobju, ampak tistim z rednimi in zagotovljenimi dohodki. Najbolj mlajšim upokojencem z dostojnimi pokojninami. Ali pa tistim, ki bodo zadeli na lotu. Filipini niso samo otočje prenatrpanih velemest, revščine in čudakov, ki se pred veliko nočjo pribijajo na križe, ampak tudi otočje lepe narave, tropskih plaž in prijaznih domačinov.
Iz Nedela
