Tiskane izdaje
Konec maja so kljub večkratnim obiskom ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja in nenehnim pozivom, naj vendarle sedejo za skupno pogajalsko mizo, brez kakršnega koli napredka propadla še ena mirovna pogajanja med Izraelci in Palestinci. Izraelski aktivist za človekove pravice Ronnie Barkan, ki se je pred kratkim mudil v Sloveniji, je povedal, da je morda tako še najbolje. »Mirovni proces je le pretveza, s katero podaljšujejo izraelsko okupacijo in represijo nad Palestinci.«
Oster kritik izraelskih oblasti, ki zase trdi, da je kot Jud privilegiran član izraelske družbe, je eden od soustanoviteljev združenja Bojkot od znotraj, s katerim so se »Palestinci, Judje in državljani Izraela« pridružili mednarodni kampanji BDS – gibanju za bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu.
»Kampanjo BDS potrebujemo zato, ker politiki ne opravijo svojega dela. Če ZDA, Kanada in EU ne bi v taki meri podpirale Izraela in ne bi sodelovale pri njegovih zločinih, če bi ravnale kot z vsako drugo državo, potem naše delo ne bi bilo potrebno, saj Izrael ne bi mogel nadaljevati z zločinsko politiko. Tudi okupacije iz leta 1967 ne bi mogel ohranjati toliko časa. S tako politiko lahko nadaljuje zato, ker ni nobenih posledic. Uživa popolno imuniteto,« je bil oster učitelj matematike in dolgoletni aktivist.
Krivična politika
Boj za pravice Palestincev primerja z bojem temnopoltih Južnoafričanov proti beli nadvladi. Narava Izraela je po njegovih besedah nadvladje, v državi vlada apartheid. »Sionisti so hoteli ustanoviti judovsko in demokratično državo, a to sta pojma, ki že v osnovi ne gresta skupaj; ali imaš demokracijo ali ne, ali imaš enakopravnost ali ne.« V jedru krivične politike je po njegovih besedah pravni sistem. »Prvi zakoni so bili izrazito rasistični«. Zakon o vrnitvi podeljuje vsem Judom pravico do izraelskega državljanstva, iz česar nato izhajajo vse druge pravice. »Zakon jasno privilegira takšne ljudi, kot sem jaz – Jude.« Na temeljih prvotnih zakonov so nato nastali novi. »V Izraelu je zdaj okoli 50 zakonov, ki so diskriminatorni«.
Kar je leta 1948 začela vojska, ko je iz vasi pregnala več kot 700.00 Palestincev, zdaj po njegovih besedah nadaljujeta policija in sodišča. Izpostavil je prizadevanja za postopno izseljevanje Palestincev iz arabskega vzhodnega dela Jeruzalema, ki ga je Izrael zasedel med šestdnevno vojno.
»Če se prebivalec vzhodnega Jeruzalema poroči z nekom iz Ramale in se tja odseli, Izrael lahko trdi, da je središče življenja preselil drugam in se zato ne more vrniti v Jeruzalem, tudi če je družina tam živela več generacij. Če pride študirat v Slovenijo in tu ostane več kot tri leta, prav tako lahko izgubi pravico do bivanja.« Dvojna merila so očitna tudi v bitki za človekove pravice. Čeprav se borijo za enake cilje, z enakimi sredstvi in z ramo ob rami na istem »bojišču«, so posledice za pripadnike ene ali druge etnične skupine drugačne.
»Ko so me skupaj s palestinskim kolegom aretirali med protestom v vasi Bil'in, skozi katero so hoteli zgraditi izraelski varnostni zid, so bile posledice povsem različne, pa čeprav sva ravnala enako. Jaz sem v zaporu preživel dve noči, on poldrugo leto.«
Mnenje, da v Izraelu vlada apartheid in da je sistem globoko diskriminatoren, po njegovih besedah z njim deli manj kot odstotek izraelskih Judov. »Izraelci niso nori, so apatični, kar je včasih še slabše. Ni jim mar, ne vedo in nočejo vedeti. Včasih je lažje ne videti drugega.« Trdi, da je izraelska družba rasistična, kar je v zadnjih letih morda postalo nekoliko bolj očitno. »To je tudi odraz tega, kdo je na oblasti; pri (Benjaminu) Netanjahuju in (Avigdorju) Liebermanu dobiš to, kar vidiš. Sta rasistična in tega ne skrivata.« Pravi, da je bil rasizem vedno prisoten, zdajšnji diskurz pa je morda bolj pristen. »Celo v Tel Avivu, ki ga politika slika kot liberalno mesto, bo imel Palestinec težave pri najemu stanovanja. Oglasi za oddajo stanovanj, v katerih piše 'samo za Jude', niso redkost.«
Pravi še, da to, koliko ljudi deli njegovo mnenje, v resnici sploh ni pomembno. Pomembne so le osnovne človekove pravice, ki so neodtujljive. Cilj mednarodnega gibanja BDS je prisiliti s premišljenim bojkotom izraelsko politiko k spoštovanju pravic palestinskih beguncev, doseči enakopravnost med pripadniki različnih etničnih skupin, Izrael pa prisiliti k umiku z okupiranih ozemelj. Kako to doseči, je po Barkanovih besedah drugotnega pomena, najprej je treba ustaviti zločine. »Ni vprašanje, koliko držav, ampak koliko pravic. In te pravice so absolutne. O njih se ne da pogajati.«
In prav to je po njegovih besedah razlika v tem, za kar si prizadeva kampanja BDS in kar hočejo doseči z bližnjevzhodnimi pogajanji. »Mirovni proces ni zgrajen na pravicah Palestincev, ampak iščejo načine, kako doseči nadaljevanje okupacije in izkoriščanje naravnih virov«. Po njegovih besedah ne gre le za ozemlje, gre za veliko več. »Izrael pridobiva 60 odstotkov pitne vode z Zahodnega brega.«
Kot rešitev za spor med ljudstvoma, ki sta po njegovih besedah »pred prihodom sionizma bivali drugo ob drugem, govorili isti jezik in si delili isto hrano«, se največkrat omenja ustanovitev dveh držav, a ima Barkan številne pomisleke. »Kje bo potekala meja? Ni območja, kjer živijo predvsem Izraelci in kjer predvsem Palestinci. Geografsko ne moreš potegniti jasne meje,« je povedal in dodal: »Če zavlada enakopravnost, potem ustanovitev dveh držav nima smisla.«
