Ob afriški obali čaka pol milijona revežev

Ko se na pomlad Sredozemsko morje malo umiri, se vsako leto začnejo selitve revežev z juga na sever sveta. Že v viharnem zimskem času, pred pravim začetkom sezone selitev, pa je na italijanske obale letos prišlo petnajst tisoč ljudi. Veliko so jih rešile vojaške patruljne ladje. Samo ta teden so iz valov rešili 4000 ljudi.

Razmere zbujajo skrb, je potarnal italijanski notranji minister Angelino Alfano, nekoč Berlusconijeva desna roka, ki se do prišlekov kot član mešane levo-desno-sredinske vlade vendarle obnaša malo drugače kot njegovi nekdanji politični somišljeniki iz desnih vlad. V Afriki, največ ob libijskih obalah, čaka še vsaj pol milijona revežev, ki so prišli iz podsaharske Afrike, pa tudi iz dežel Bližnjega vzhoda in z afriškega roga, je povedal minister. Prepričan je, da bo huda sezona selitev trajala vsaj pol leta, vse do pozne jeseni, ko bodo visoki valovi spet ustavili na pol razpadle barkače, prenapolnjene s sestradanimi prebežniki.

Tudi evropski uradni in uradniški podatki govorijo o visokih številkah. Čakajočih v Libiji naj bi bilo med 300.000 in 600.000. Za njimi prihajajo nove velike skupine, ki kriminalnim prevoznikom, povečini Egipčanom, povezanim z italijansko mafijo, plačujejo za prevoz velikanske vsote. Vse svoje imetje dajo za negotovo pot, velikokrat že vnaprej prodajo svoje organe. Tudi na Lampedusi so že večkrat odkrili izginotje ljudi, ki so se pozneje pojavili bolj na severu Italije, brazgotine pa so pričale, da so jim odvzeli ledvico, s katero so plačali pot v Evropo.

Lanske tragedije na odprtem morju in ob obalah otoka Lampedusa so se dotaknile najprej evropske javnosti in naposled tudi italijanske politike. V okviru evropske reševalne akcije Mare Nostrum, v kateri je nekaj časa sodelovala tudi slovenska vojaška ladja Triglav, so doslej rešili na tisoče življenj.

Prejšnja leta so velikokrat samo ugibali, koliko ljudi izmed tistih, ki so izpluli iz Libije ali Tunizije, je priplulo v bližino italijanske obale, koliko jih je izginilo v valovih, ne da bi zanje kdorkoli kaj vedel, koliko pa so jih zaznale ribiške ladje, ki so včasih pomagale, včasih pa tudi ne.

Kapitani ribiških bark so si nakopali veliko težav, če so na krov jemali brodolomce. Velikokrat so sledile tudi obtožbe, da trgujejo z belim blagom. Po mnenju italijanskih reporterjev in opazovalcev, ki so občasno spremljali dogajanje na morju, so bile obtožbe na račun ribičev včasih krivične, drugič morda tudi ne. Za prevoz iz Afrike v Evropo največkrat skrbijo egiptovski organizatorji. Od začetka akcije Mare Nostrum so jih veliko že prijeli, več deset jih je že bilo zadnje tedne že obsojenih na dolge zaporne kazni. Pravih organizatorjev, ki so zdaj zaprte Egipčane najemali za čolnarje, seveda niso našli. Ne tistih v Egiptu in ne kriminalnih poslovnežev v Italiji.

Italijansko obalo je stražil Gadafi

Številke o žrtvah selitev z juga na sever so velikanske, vendar tudi nezanesljive. V resnici gre zgolj za ugibanja o tisočih in morda desettisočih, ki so domnevno izpluli iz Libije, nikoli pa pripluli v Italijo ali na Malto. Tudi to ni jasno, kaj se je dogajalo z ljudmi z juga črne celine in vzhoda Afrike v letih, ko je tedanja Gadafijeva Libija sodelovala z Italijo in Evropo in prišlekom preprečevala plovbo.

Polkovnik Gadafi je imel bogate pogodbe s tedanjim italijanskim veljakom Berlusconijem, številke so se vrtoglavo vrtele v milijardah. Rim je bil tedaj pripravljen Gadafiju plačati celih pet milijard evrov, da bi v Tripoliju pozabili na krvava leta okupacije in se hkrati zavezali, da bodo stražarji italijanskih južnih obal. Zapora libijskega dela sredozemske južne obale je bila del dogovora, ki je obsegal tudi vojno odškodnino za obdobje italijanske kolonialne okupacije, ki je trajala od zloma stare Turčije do kapitulacije Italije.

Največ dolga in plačila za vnaprej naj bi Italija plačala tako, da bi zgradila cesto od vzhodne do zahodne meje Libije, od Egipta do Tunizije. Pri tem pa bi največ zaslužila spet italijanska gradbena podjetja. Posel je padel v vodo v trenutku, ko je zahod obračunal z Gadafijem in hkrati z italijanskim monopolom nad libijsko nafto in plinom.

Prišleki nočejo ostati v Italiji

Italija nikoli ni bila zares pripravljena na prave cunamije, ki so se dogajali na Lampedusi, kadar so tja naenkrat prihrumele velike skupine brodolomcev. Sprejemni centri so bili vedno prenapolnjeni, zlasti na Lampedusi so se praviloma dogajale tragedije, katerih žrtve so bili pravzaprav vsi, prišleki in tudi domačini, ki jim je nenadzorovana migracija odvzela turizem, pred valom selitev iz Afrike edini vir zaslužka.

Begunce iz Afrike so Italijani vztrajno vračali, zlasti tiste, ki so pripluli iz Tunizije, večino pa so začasno selili v večja taborišča na Siciliji, Apuliji in Kalabriji. Od tam so Afričani bežali naprej na sever, saj večina nima prav nobenega namena ostati v Italiji, še zlasti ne od tedaj, ko je gospodarska kriza za beg na sever spodbudila tudi Italijane. Italijanske oblasti so ilegalnim prišlekom odhode iz taborišč največkrat dovoljevale, zamižale so vsaj eno oko.

Podatki iz leta 2012 pa povedo, da je iz Italije odšlo tudi 38 tisoč tujcev, ki so že imeli urejene italijanske dokumente. Odšli so bolj na sever Evrope, največ v Nemčijo, Francijo in Švico. Predvsem Romuni pa so se raje vrnili domov, kakor da bi se ubadali s krizo, brezposelnostjo in revščino na tujem. Največ tujcev je zapustilo severne italijanske dežele, največ Furlanijo - Julijsko krajino in Južno Tirolsko, kjer za tujce ni več dela. Na njihovo mesto prihajajo Italijani z juga, v enem letu jih je prišlo več kot 70 tisoč. Tudi Italijani pa se zadnje čase najraje selijo v Nemčijo, Francijo, Švico in drugam proti severu. Če je verjeti nikoli zanesljivim podatkom o Kitajcih, zaradi krize odhaja iz Italije tudi vse več Kitajcev.