Tiskane izdaje
V vsaki od štirih držav, skozi katere bo ta teden potoval Barack Obama, so se podobe globokega trpljenja vseh tistih, ki so izgubili svoje najbližje, kot brazgotine zarezale v odnos državljanov do vlade, ki so jo sami izvolili.
Na Japonskem so še vedno zelo sveže brazgotine zaradi potresa in cunamija, ki sta leta 2011 terjala več ko 18.000 življenj, saj vse do zdaj še vedno ni bilo dokončnega in sprejemljivega odgovora na vprašanje, ali bi lahko krizo v Fukušimi ublažili z večjo transparentnostjo pri poročanju o stanju poškodovanih reaktorjev.
V Južni Koreji se pravkar sprašujejo, ali bi se lahko izognili nesreči trajekta Sevol, iz katerega še vedno prinašajo trupla dijakov in turistov. Do zdaj so jih našteli 162, iščejo jih še 140. Reševalci še vedno vodijo mučna pogajanja z družinskimi člani pogrešanih o tem, ali je nastopil čas, da se ladja potegne na površje z močnimi dvigali, kar pomeni, da bi ustavili iskanje pogrešanih oziroma priznali, da so potniki, ujeti v notranjosti trajekta, mrtvi.
V Maleziji napake pri iskanju potniškega letala, ki je s 239 potniki in člani posadke izginilo 8. marca, že nekaj časa niso več novica. V sredo je vlada premiera Nadžiba Razaka odobrila preiskavo, ki jo bo vodila mednarodna skupina strokovnjakov z različnih področij, nova faza iskanja pa pomeni uvedbo novih metod iskanja, uporabo nove opreme in seveda tudi nova finančna sredstva.
Edina razlika med temi tremi tragedijami in tajfunom Haiyan, ki je novembra lani terjal več kot sedem tisoč življenj, je ta, da bo lahko Obama v Manili odkrito govoril o ameriški pomoči, ki so je bili deležni, pa tudi o tisti, ki jo bodo Filipinci morda potrebovali v srečanjih z razjarjeno naravo v prihodnosti. Pričakovati je, da bo svojemu gostitelju Beningu Aquinu ponudil tudi širšo zaščito pred elementarnimi politično-vojaškimi nesrečami, izkušnje iz strašnih dni med divjanjem tajfuna pa bodo lahko uporabili kot še en argument več za podpis sporazuma o večjem odpiranju tamkajšnjih oporišč za ameriške bojne ladje in letala na poti skozi otočje.
Tisto, kar bo v Tokiu, Seulu in Kuala Lumpurju ostalo neizgovorjeno, pa zadeva omajano zaupanje javnosti v vsako od teh treh vlad, v zvezi s katerimi Obama pričakuje, da imajo popolno podporo svojih narodov, ko gre za strateška vprašanja odnosov s Kitajsko, otokov v Vzhodnem in Južnem kitajskem morju, pa tudi vključevanje v sporazum o svobodni trgovini in odpiranje trgov za ameriško blago.
Ameriška moč v azijsko-pacifiški regiji je namreč močno odvisna od tega, koliko si Japonci, Južni Korejci, Malezijci in Filipinci želijo, da bi za njihovo varnost skrbele ZDA in koliko so prepričani, da je vredno del zunanjepolitične samostojnosti vložiti v vojaške sporazume z Washingtonom. V trenutku ko posumijo, da se za prijateljstvom njihov vlad z Američani skrivajo politični interesi vladajočih strank, se namreč občutno zamaje območna ureditev, ki je bila vzpostavljena sredi prejšnjega stoletja, in začne za prihodnost iskati nove opcije.
Premier Šinzo Abe med srečanjem z Obamo ni bil obseden s posledicami potresa in cunamija, je pa še vedno pred velikansko dilemo, kaj narediti z jedrsko energijo, na katero se je japonska industrija opirala vse do krize v Fukušimi. Ameriški predsednik je simbolično podprl Abeja in njegovo zasnovo državne varnosti, s tem ko je izjavil, da so sporni otoki prej Senkaku kot Diaoju (kot jih imenujejo Kitajci) in da so zajeti v sporazum o vzajemni obrambi − kar pomeni, da če bi jih Kitajska poskušala zavzeti z orožjem, posredovala tudi ameriška vojska.
V Seulu bo Obamo pričakala verjetno dekoncentrirana predsednica Park Geun Hje, ki se gotovo zaveda, da način, na katerega je potekala akcija reševanja potnikov potopljenega trajekta, ni bil v prid njenemu političnemu ugledu. Največji južnokorejski dnevnik Čosun Ilbo je ta teden v uvodniku poudaril, da »narod tone v kolektivni občutek nemoči, ker ne more verjeti vladi, da ga bo zaščitila v težkih situacijah«.
In ko uvodnik v Čosum Ilbu z naslovom Tragediji bi se lahko izognili ugotavlja, da »se bo v svetu uveljavilo prepričanje, da Korejci ne cenijo človeškega življenja« in da »narod ne more biti napreden, vse dokler prevladuje takšna miselnost«, je ost brez dvoma uperjena v Modro hišo (južnokorejska različica Bele hiše), kjer se bo Park Geun Hje v petek z Obamo pogovarjala o Severni Koreji in kitajsko-japonskem kompleksu, v mislih pa bo nekje pod morsko gladino, kjer ležijo skrivnosti, povezane z nesrečo, pa tudi s celotno družbo Čonghaejin Marine, lastnico trajekta, in z bistvom južnokorejske kulture »čaebola« − klanskega gospodarstva, za kakršnega se je zavzemal prav njen oče, bivši predsednik Park Čung Hee.
Republikanci so upravičeno opozarjali, da se Obamova turneja dotika samega bistva ameriške kredibilnosti v azijsko-pacifiški regiji, še zlasti če upoštevamo, da mineva letos točno tri desetletja in pol od normalizacije odnosov med Washingtonom in Pekingom. In čeprav imajo senatorji in kongresniki tukaj v mislih predvsem letalonosilke in marince ter odpiranje trgov in naložbe, se bo ameriška kredibilnost veliko bolj izkazala z zmernimi, nevsiljivimi in moralnimi ponudbami ZDA, da azijskim državam, ki preživljajo zelo hude čase, priskočijo na pomoč v trpljenju, ki so ga povzročile naravne katastrofe in prometne nesreče velikih razsežnosti. To bo tisti pravi izpit partnerstva. Vse drugo je stvar političnih iger.
