Tiskane izdaje
Istanbul − Osrednji istanbulski trg Taksim je danes že tretji dan osvobojeno ozemlje. Protestnikom iz vseh generacij in družbenih slojev se je z dvodnevno stavko priključilo tudi deset tisoče pripadnikov sindikata javnih uslužbencev. Skupaj so zahtevali odstop predsednika vlade Recepa Tayyipa Erdoğana in demokracijo namesto vse bolj totalitarnega režima.
Celoten trg Taksim s svojo širšo okolico je pod nadzorom protestnikov, ki so minuli vikend izbojevali krvavo bitko s policijo, v kateri je bilo več sto nasprotnikov režima ranjenih. Protest, ki se je začel zaradi vladnega namena po uničenju zadnje zelene površine v središču Istanbula, legendarnega parka Gezi, se je sprevrgel v hude spopade s policijo, ki se je potem, ko je 24 ur brutalno obračunavala s protestniki, v celoti umaknila s trga in okoliških ulic in tako posredno priznala poraz v boju z izjemno močno − in neverjetno pestro − civilno družbo. Vsaj začasno.
Protestniki so Taksim in park Gezi, čustveno središče turške vstaje, dobesedno okupirali. A brez kakršnega koli nasilja. Podobe z legendarnega trga, ki je v zadnjih letih z okoliškimi ulicami postal središče potrošniške mrzlice, ki je okužila (tudi) Turčijo, so zadnjih nekaj dni podobe svobode. Pripadniki različnih civilnih gibanj, odvetniki, anarhisti, upokojenci, komunisti, liberalci, dosmrtni častilci »lika in dela« Atatürka, združeni nogometni navijači sicer sovražnih nogometnih velikanov Galatasaraya in Fenerbahčeja, ženske iniciative, socialisti, zadrti nacionalisti in (!) Kurdi, poslovneži, člani različnih sindikatov in ostalih delavskih povezav ter številni prebivalci metropole ob Bosporju na Taksimu ustvarjajo vzdušje, ki hkrati spominja tako na prve dni egiptovske ljudske vstaja na Tahrirju, kot na »okupacijska« gibanja, ki so Združene države in Evropo zajele jeseni 2011.
Na Taksimu so kljub nedeljski veliki čistilni akciji povsod vidni ostanki petkovih in sobotnih spopadov s policijo. Zažgani avtobusi. Prevrnjeni avtomobili. Uničeni kioski in manjše trgovine. Zidovi v polmeru nekaj sto metrov od središča trga so popisani z grafiti, ki predsednika vlade Tayyipa Erdoğana in njegovo družbo oligarhov iz Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) pozivajo k odstopu in ga zmerjajo s fašistom. Povsod vihrajo turške zastave. Iz zvočnikov hkrati odmevajo rokenrol in tradicionalne borbene pesmi. Na vsake nekaj metrov je pripravljena »prva pomoč« v primeru novega policijskega napada. Predvsem zaščita pred solzivcem, ki so ga policisti − v Ankari to še vedno počno − izstreljevali naravnost v protestnike.
»Na protestih sem od prvega dne. Bali smo se za svojo življenja. Zdaj nas ni več strah. Pokazali smo, da smo močno. Vemo, kaj hočemo. Naše zahteve so preproste: demokracija, svoboda, ločitev države in vere,« je na sindikalnem »maršu« javnih uslužbencev proti Taksimu opoldan dejala gospa Zejinet, učiteljica v srednji šoli. Njene kolegice so neustavljivo začele pripovedovati o svojih izkušnjah z brutalno turško policijo in naraščajočemu totalitarizmu v državi, ki, roko na srce, nikoli ni poznala niti približka demokracije in odprte družbe. A kljub »globoki državi« in Erdoğanovem vse bolj avtoritarnemu in predvsem skrajno arogantnem način vladanja, se je v Turčiji v zadnjem desetletju razvila izredno pestra, aktivna in nadvse moderna civilna družba, katere zahteve imajo praktično enak skupni imenovalec, kot kjer koli drugod v (širšem) Sredozemlju. Svoboda. Pravičnost. Socialna država. Konec korupcije in klientelizma. Na vseh ravneh. Turčija se ni zbudila − Turčija je že dlje časa zelo budna.
»Erdoğan se je začel vmešavati v naša življenja. Začel nam je ukazovati, kako naj živimo, kaj naj pijemo, kako naj se oblačimo. Kot kak imam. Ker razmišljamo s svojo glavo, nas je označil za pijance, bandite in skrajneže. Mislim, da ni čisto pri sebi. Kljub temu, da ga nikoli nisem marala, sem ga imela za modrega moža. Ne vem, kaj mu je tega treba. Bojim se, da sta mu moč in bogastvo zmešala glavo,« je nadaljevala učiteljica Zejinet. Njena kolegica Hurijet, ki je vihrala s sindikalno zastavo, je bila še bolj ostra: »Oblasti nas z izgovorom gospodarske rasti vodijo v radikalni islamizem. To je oblika fašizma. To je proti vsem načelom naše družbe. Tega nikakor ne bomo sprejeli in to smo v zadnjih dneh na ulicah tudi jasno pokazali. Če nas bodo želeli premakniti iz ulic in iz parka, ki je bil le povod za proteste in je simbolna slika razmišljanja oblasti, katero zanimata le moč in denar, nas bodo morali od tam odnesti mrtve.«
Na Taksimu je vladalo izjemno pozitivno vzdušje. Povsod so bili razobešeni napisi »Vse je Taksim! Vse je odpor!«. Aktivisti so delili hrano, čaj in kavo. Mnogi so − zaradi žeje in iz protesta proti Erdoğanaovemu »prohibicijskemu« načrtu − pili pivo in vino. Veliko ljudi je plesalo. V parku Gezi, poslednji večji zeleni površini v osrednjem Istanbulu, so mladi pari poležavali na soncu. Kmalu bo javno poljubljanje kaznivo. »Tu smo zato, da tu ostanemo. Vsemu svetu želimo pokazati, da smo v resnici zelo svobodna družba. Res je, da protestov ne podpira večina Turkov, saj večina še vedno živi na podeželju, je neizobražena in je absolutno odvisna od informacij, ki jim jih posredujejo režimski mediji. Ena od režimskih televizij je na vrhuncu spopadov na Taksimu vrtela oddajo o pingvinih. Si lahko predstavljate?« je pravil 28-letni pravnik Irfan, oblečen v majico z napisom Svoboda ni zastonj.
