Tiskane izdaje
Damask - Sirske vladne sile ožijo obroč okoli Alepa, največjega sirskega mesta, kjer so po šestnajstih mesecih sorazmernega miru uporniki prejšnji konec tedna izvedli vrsto vojaških operacij in zasedli vsaj dve mestni četrti. Sirska vojna se je zdaj iz podeželja dokončno preselila v urbano okolje. To pomeni, da se prava vojna šele začenja.
Alepo, trgovsko prestolnico Sirije in nekoč tudi celotnega Bližnjega vzhoda, so danes preletavali vojaški helikopterji, ki so v četrt, kjer so uporniki najmočnejši, po poročanju aktivistov izstrelili več deset raket. Zračni prostor nad »najstarejšo urbano naselbino na svetu« so preletavala vojaška letala. Mestu so se z vseh strani približevali številni pripadniki režimskih sil. Medtem poročila iz dvoinpolmilijonskega Alepa govorijo o kaosu, obračunih med različnimi milicami za nadzor nad posameznimi ulicami, ropanju trgovin in številnih nadzornih točkah, za katere je nemogoče reči, kdo jih je postavil. Število beguncev narašča, zmanjkuje hrane in vode, vse manj je elektrike.
Največ vladnih vojakov se je proti Alepu odpravilo z bližnjih območij ob turški meji, kjer so uporniki marsikje že vzpostavili manjša tako imenovana svobodna območja, selitev jedra vladnih sil proti Alepu in Damasku pa jih bo le še razširila in okrepila. Še posebej zato, ker je skoraj 900 kilometrov dolga turško-sirska meja glavna »ekonomsko-orožarska« žila opozicije. In to kljub temu, da so turške oblasti zaprle nekaj mejnih prehodov s Sirijo, ki so jih prejšnji teden zasedli uporniki. Prehod meje je zdaj uradno dovoljen le beguncem, mnogi pa takšno potezo turški oblasti razumejo kot ekonomski ukrep proti sirskemu režimu, kateremu zaradi vojne in sankcij menda pospešeno zmanjkuje denarja.
Vseeno je težko pričakovati, da bo v orožju in moštvu superiorna vladna vojska v Alepu in Damasku krenila v popolno ofenzivo proti upornikom, čeprav oblasti na vsak način poskušajo znova prevzeti pobudo. Takšna taktika bi bila dobesedno samomorilska in se režimskemu vojaškemu aparatu doslej ni izplačala. Nasprotno. Hkrati sirske sile (predvsem pehota) v urbanem in asimetričnem bojevanju z uporniškimi gverilici ne bi imele velikih možnosti, v uličnih bojih pa bi izgubile svoje najboljše in najbolj zveste bojevnike.
To še posebej velja zdaj, ko so vodilno vlogo v uporniškem oboroženem boju prevzeli najbolj izkušeni pripadniki sunitskih milic iz sosednjega Iraka, predvsem iz obmejne province Anbar, kjer je bil med letoma 2004 in 2008 upor proti ameriškim okupatorjem najbolj intenziven, temeljil pa je na samomorilskih napadih in nastavljenih eksplozivnih sredstvih. Proti takšni taktiki se klasična vojska preprosto ne more bojevati in generali, ki so ostali zvesti predsedniku Bašarju al Asadu in so bili do zadnjega prepričani, da je režim preprosto premočan, da bi se slabo oboroženim upornikom lahko sploh uspelo prebiti do Damaska ali Alepa, se tega zdaj že gotovo dobro zavedajo.
V primeru velike ofenzive na urbana središča bi se – še posebej, če bi se v boje še bolj intenzivno kot doslej vmešalo vojaško letalstvo – začelo strmo vzpenjati število žrtev, kar bi oslabilo še vedno precej močno strateško pozicijo sirskega režima, hkrati pa bi Rusiji in Kitajski ob morebitnem novem glasovanju v varnostnem svetu Združenih narodov odvzelo še poslednji argument za veto na uvedbo »območij prepovedi letenja« v sirskem zračnem prostoru.
