Tiskane izdaje
Preteklost naj bo spodbuda za prihodnost. Tudi današnja 50. obletnica podpisa elizejske pogodbe – z njo sta se general De Gaulle in kancler Adenauer leta 1963 v Parizu podpisala pod francosko-nemško prijateljstvo in mir v Evropi – je priložnost za premislek o času, ki prihaja.
Pred desetimi leti so slavje pripravili v Versaillesu, danes je v soju francosko-nemških in evropskih luči Berlin. Tokratna slovesnost je ena osrednjih, ki so jih in jih še bodo pripravili v jubilejnem letu francosko-nemškega prijateljstva.
Dokument plemenitosti
Elizejska pogodba je temeljni dokument francosko-nemškega sodelovanja, ki sta ga 22. januarja 1963 podpisali »stari sovražnici«. Po stoletjih nemirov in krvavih vojn je sprava Berlina in Pariza postala podstat Evrope: 8. julija 1962 sta jo v Reimsu, v katedrali med mašo za mir, plemenito začrtala general Charles de Gaulle in kancler Konrad Adenauer. Za poslanstvo sta si zadala, da bi Francozi in Nemci bolje razumeli drug drugega, se prijateljsko povezali in tesneje sodelovali, predvsem pa da bi za vselej zakopali bojno sekiro.
Današnje razmerje držav, v katerih živi 30 odstotkov evropskega prebivalstva, je videti takole: Nemčija je prva trgovinska partnerica Francije in obratno; francoska podjetja v Nemčiji zagotavljajo 250.000 delovnih mest, nemška v Franciji 350.000; pobratenih je 2200 mest in regij; Nemci v Franciji rezervirajo več kot 70 milijonov nočitev na leto; približno 6000 francoskih študentov študira v vzhodni sosedi in okrog 8000 nemških v Franciji; vsak peti nemški učenec se uči francosko, medtem ko se dobrih 15 odstotkov francoskih šolarjev uči nemščine. Kakor je za Delo pred časom poudaril Jean-Jacques Victor, nekdanji direktor Francoskega inštituta Charles Nodier v Ljubljani, je še posebej zgledno sodelovanje v diplomaciji. »Približevanja med diplomati je veliko: nemški preživijo eno leto v Parizu in francoski leto v Berlinu. Veliko je izmenjav na ravni veleposlaništev in ministrstev, omeniti kaže francosko-nemški visoki svet za kulturo, francosko-nemško univerzo v Sarrebrucku oziroma v Saarbrücknu in podobno.«
Obletnice so priložnost za globoke poklone plemenitim idejam, ki so se v preteklosti porodile posameznikom, čeprav pozneje niso bile nujno negovane in povsem uresničene. Kakor so zdaj kritični francoski mediji, si ne gre delati utvar, da je elizejska pogodba predvsem zgodba o uspehu. Franciji in Nemčiji je spodletelo pri nemalo skupnih ciljih, ki so ostali mrtve črke na papirju. Da se jima je ponesrečilo, denimo, pri vzajemnem učenju jezikov, je poudaril tudi Jean-Jacques Victor. A v krizi, ko Evropa išče novo identiteto, so še posebej ključni zapisi iz Bruslja, iz katerih je razbrati, da se velikanki pri iskanju skupne evropske poti držita preveč vsaka k sebi, kakor se pač zdita narazen François Hollande in Angela Merkel. A za prihodnost Evrope je pomembno, da v razmerju zaveje nova dinamika. Čas in ekonomske razmere kličejo po preseganju Merkolandije, po preseganju razlik med političnimi liki.
Leto francosko-nemškega prijateljstva, v katerem so v ospredje postavljeni mladi, so začeli slavnostno praznovati septembra lani, sklenili pa ga bodo julija letos. Med številnimi dogodki, razstavami in projekti (v obtok so dali tematski kovanec za dva evra in poštno znamko) so se 22. septembra v Ludwigsburgu, na primer, slavnostno poklonili polstoletnici govora De Gaulla nemški mladini.
Danes je veliko slavje v Berlinu in 5. julija bo še sklepno v Parizu, kjer se bodo spomnili odprtja Francosko-nemškega urada za mladino. Prav ta je eden največjih uspehov elizejske pogodbe: od leta 1963 je omogočila na tisoče nemškim in francoskim otrokom bivanje v sosednji državi.
