Tiskane izdaje
Italijanske evropske volitve so presenetile vse. Vladna Demokratska stranka je pod taktirko Mattea Renzija zmagala s skoraj 41 odstotki, kar je zgodovinski dosežek, še lani udarno gibanje Pet zvezd komika Beppeja Grilla, ki je napovedovalo svojo veliko evroskeptično zmago, pa je pristalo samo pri dobrih 21 odstotkih. Kislo se držijo pri Berlusconijevih. Stranka Naprej, Italija je dobila slabih 17 odstotkov, napoveduje pa novo združevanje na desni.
Zmago levičarskih Demokratov analitiki primerjajo s premočjo Krščanskih demokratov v osemdesetih letih. Levica, tedaj še pod imenom KPI, je samo v zlatem trenutku evrokomunizma pod Berlinguerjem presegla 30 odstotkov, potem pa nikoli več. Še lani je veljala trditev, da v Italiji nobena levica, pa naj bo še tako zmerna, ne bo presegla četrtine glasov.
V Italiji so volišča v nedeljo zaprli šele ob enajstih zvečer in opolnoči javnosti postregli z izidi, ki jih ni napovedala nobena izmed agencij za raziskavo javnega mnenja. Vse napovedi so se vrtele okrog majhnih razlik med tremi tekmeci. Velike zmage, kakor jo je dosegel Renzi, niso pripisovali nikomur.
Še v soboto je vse bremenila bojazen, da bo kričač Beppe Grillo, ki se je s svojim gibanjem Pet zvezd pojavil v parlamentu po zadnjih parlamentarnih volitvah, še enkrat pritegnil množice, ki imajo čez glavo tradicionalnih strank in tudi milijarderja Berlusconija, ki se je na podoben način kot v zadnjem obdobju Grillo pojavil pred dvema desetletjema. Grillo je še dan pred volitvami terjal od premiera Renzija, naj se v primeru poraza pripravi za sestop. Berlusconi je v primeru Grillove zmage napovedoval nemire in nerede.
Ko so objavili izide prvih desetih odstotkov glasov, so osupnili vsi, najprej berlusconijevci, ki so nenadoma postali šele tretja sila, potem Grillovi »črički«, ki so imeli pol manj glasov od levice. Demokrati so hitro zajeli sapo in se prilagodili nepričakovanim novim razmeram. Nemudoma so trdili, da so seveda pričakovali tako veliko priljubljenost. Čeprav evropske volitve niso parlamentarne in so bile doslej vedno odrinjene na stranski tir, jih v Italiji tokrat jemljejo kot merjenje moči na domači sceni. Tudi kampanja je bila vse prej kot evropsko usmerjena.
Še ne 40-letnemu Matteu Renziju po objavi izidov ni treba že kar takoj razmišljati o rekonstrukciji vlade, ki je že tretjič (po Montijevi in Lettovi) levo-desno-sredinska kombinacija, vsak trenutek odvisna od partnerjev. Tudi na bližajoče se parlamentarne volitve mu ni treba misliti. Napovedi o eni reformi vsak mesec se ne zdijo več tako komične, kakor so se pred tremi meseci, ko je prevzel najmočnejšo stranko koalicije. Strmoglavil je predhodnika, strankarskega tovariša Enrica Letto, in s hudo populističnimi nastopi in prijemi stopil na glavni oder. Brez izkušenj v veliki politiki. Prej je bil župan Firenc, rimske politike še ni videl do blizu.
Beppe Grillo je bil na zadnjih parlamentarnih volitvah veliki zmagovalec, njegova stranka je bila posamično največja med vsemi, vendar brez partnerjev, ki bi ji dovolili sestaviti vlado. V poldrugem letu so kričavega komika, ki nasprotuje vsem in vsakomur, ničesar konkretnega pa ne predlaga, volivci vendar bolje spoznali. Kam spada, pa vseeno niso mogli ugotoviti. Po populističnih prijemih na desno, včasih celo na skrajni desni del, po nekaterih potezah na skrajno levico. Nekaj med desnim populistom in levim anarhistom je bil po vstopu na glavni oder, to pa je zmernejši del volilnega telesa odvrnilo od njega. Približali so se Demokratom.
Silvio Berlusconi je vodil svojo stranko na volitve, vendar ni mogel kandidirati, tudi parlamentarec ni več, celo naziv Vitez so mu odvzeli. Zaradi pravnomočne obsodbe na štiriletno zaporno kazen, ki jo bo v manj kot enem letu odslužil z delom v domu za starejše enkrat na teden po štiri ure, sicer lahko vodi svoje privržence, prave vernike, ni pa več privlačen, kakor je bil, ko je bil nedotakljiv in vsemogočen. Brez nas nimaš številk, brez nas ni reform, je Renzija po objavi izidov včeraj opozoril Berlusconi in se spet priključil tistemu delu politike, ki bo odločal tudi v prihodnje. Po zlomu v Ljudstvu svobode je izstopil iz vladne koalicije.
Berlusconijev nekdanji politični posvojenec, notranji minister Angelino Alfano, se je v nedeljo s svojo Novo desno sredino s štirimi odstotki skozi šivankino uho splazil v evropski parlament. Njegova specifična teža je padla na najnižjo točko. Stranka, ki jo za volilne namene pred zadnjimi volitvami in po svojem padcu skoval Mario Monti, je izginila z zemljevida, podobno je tudi z drugimi podobnimi tvorbami, med drugim s tistimi desničarji, ki so ostali zvesti stoletni tradiciji in se ločili tudi od Berlusconija. Na prizorišču ostaja reformirana Severna liga, dobila je šest odstotkov glasov.
Italijani so tokrat prišli na volišča v precej manjšem številu kot prejšnjič ob evropskih volitvah. Udeležba je bila vseeno 58-odstotna. Tam, kjer so imeli hkrati lokalne ali deželne volitve, je udeležba tudi tokrat presegla 70 odstotkov. Praviloma so tudi lokalno slavili Demokrati, razmeroma nova tvorba, ki je v Prodijevem času nastala z zlitjem bivših komunistov in zmernega krila krščanskih demokratov. K slednjim spada tudi sedanji voditelj levice Matteo Renzi, politično vzgojen pri katoliških skavtih.
