Pod žarometom: general David Petraeus

Ameriški general David Petraeus, do včeraj prvi mož Natove misije ISAF v Afganistanu, se je poslovil od svojih tovarišev in sodelavcev ter iz Kabula poletel proti Združenim državam, kjer bo prevzel vodenje Centralne obveščevalne agencije (CIA). Petraeus je v Afganistanu, kjer je na položaju poveljnika vseh mednarodnih sil zamenjal svojega tesnega prijatelja in za ameriški puritanski okus pretirano zgovornega generala Stanleya McChrystala, preživel le dobro leto dni, njegova »premestitev« pa je del velikih kadrovskih sprememb v obrambnem in obveščevalnem delu ameriške administracije. Petraeus bo na čelu Cie nasledil Leona Panetto, ki je na položaju obrambnega ministra zamenjal »utrujenega« Roberta Gatesa. Poveljevanje afganistanski vojni bo zdaj prevzel izkušeni general – pravkar so mu na uniformo prišili četrto zvezdico – John Allen.

David Petraeus, novi prvi mož ameriške obveščevalne službe, je v Afganistan prišel na vrhuncu »amerikanizacije« tamkajšnjega konflikta in stopnjevanja spopadov. Kljub temu, da je pod Hindukuš pripotoval s slovesom zmagovalca in poveljnika, ki lahko disciplinira še tako samosvoje enote in častnike, njegova afganistanska misija ni bila uspešna. Tik pred deseto obletnico terorističnega napada na ZDA in ameriške vojne proti terorizmu, vojne terorja, je v Afganistanu huje kot kadar koli po padcu talibskega režima novembra 2001. Uporniki so vsak dan močnejši, število civilnih žrtev strmo narašča, v zadnjem tednu pa so talibi udarili tudi v samo srce afganistanskega režima ter ubili predsednikovega brata Ahmeda Valija Karzaija in Džana Mohameda Kana, desno roko Hamida Karzaija, ki še nikoli ni bil v bolj brezizhodnem položaju.

General Petraeus je zaslovel med iraško vojno, v kateri je sodeloval vse od njenega začetka. Spomladi 2003 je poveljeval legendarni 101. letalski diviziji, ki je v prvih tednih vojne, ko so bili Američani prepričani, da se bodo – kot veliki zmagovalci, seveda – kmalu vrnili domov, bila ključne bitke na severu Iraka. Okupacija je sprožila državljansko vojno in najbolj krvav konflikt sodobne zgodovine, zato se je moral Petraeus vrniti na mezopotamska bojišča. Njegov veliki »navijač« George Bush mlajši ga je izbral za človeka, ki je moral v Iraku rešiti močno omajani ameriški (ne le) vojaški ugled. Asketski general z doktoratom iz mednarodnih odnosov, ki je vedno užival v družbi novinarjev, je v letih 2007 in 2008 vodil veliko vojaško operacijo, v kateri se je v skupnem boju proti lokalni podružnici teroristične mreže Al Kaida in šiitskim milicam povezal s sunitskimi plemenskimi voditelji in pomagal ustanoviti gibanje Prebujenje (arabsko: »sahva«). Petraeusova strategija je bila razmeroma uspešna, kar je novi ameriški predsednik Barack Obama spretno izkoristil za uresničevanje predvolilne obljube o ameriškem umiku iz Iraka, 59-letni general pa je postal ljubljenec obeh polov ameriške politike, ki mu novinarji in analitiki pripisujejo odlične možnosti v morebitni predsedniški kandidaturi.

Vodstvo ameriške vojske je poskušalo iraško strategijo prekopirati tudi v Afganistanu. Ni šlo. In to ne le zaradi popolnoma drugačnega konteksta vojne ter bistveno bolj motiviranega in organiziranega nasprotnika, s katerim se David Petraeus – podobno kot njegovi predhodniki – ni znal spopasti. Ključen problem Afganistana ni vojaški, ampak političen. Politiki, ki vodijo afganistansko vojno, pa so tako v Washingtonu, kakor tudi v Bruslju in Londonu že večkrat pokazali, da smisel mednarodne vojaške navzočnosti pod Hindukušem ni končanje vojne, ampak njeno podaljševanje. Zato skoraj ni dvoma, da je »Gospodu Operativcu« ob odhodu iz afganistanskega kaosa dodobra odleglo.