Poldrugo leto vojne v Siriji: Asadov boj na vse ali nič in begunska kriza

Azaz – Na sirski strani mejnega prehoda s Turčijo približno 8000 ljudi v nevzdržnih razmerah čaka na odrešitev in umik v sosednjo državo. Vročina ne popušča, bombni napadi vladnih sil pa se vsak dan stopnjujejo

Zdaj na severu Sirije ni več varnih območij. Tako je tudi drugod po državi, ki se le še za silo drži skupaj. Število beguncev se bo zato v prihodnjih dneh in tednih še naprej zelo hitro povečevalo. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je v torek objavil podatek, da je v poldrugem letu konflikta iz Sirije pobegnilo že 235.000 ljudi, največ v Turčijo in Jordanijo. Skoraj polovica jih je vse bolj krvavo državo zapustila v zadnjih petih tednih. Večina jih je zbežala iz obleganega Alepa in bombardiranih mest na severu države, ki so pod nadzorom Sirske osvobodilne vojske.

Število beguncev je v resnici še precej večje, saj so se mnogi nezakonito pretihotapili v sosednje države in tam niso zaprosili za begunski status. Begunci so vse bolj prepuščeni sami sebi – v Turčiji, ki svoj odnos do Sirije prireja tako dnevnim kot dolgoročnim strateškim potrebam, postajajo tudi velik politični problem. Tudi zato bi se pri pomoči beguncem morala precej bolj angažirati mednarodna skupnost, ki pa je na cedilu pustila tako ljudi, ki so ostali v Siriji, kot tiste, ki so iz nje zbežali. To potrjujejo tudi besede Lakdarja Brahimija, novega posebnega odposlanca OZN in Arabske lige za Sirijo, ki se je očitno predal, še preden je sploh kaj poskusil storiti. »Bojim se, da je moja misija v Siriji skoraj nemogoča,« je dejal ostareli alžirski diplomat, ki je v zadnjem desetletju sodeloval tudi v skoraj neuspešnih misijah OZN v Afganistanu in Iraku.

Med poročanjem s tako rekoč celotnega »osvobojenega ozemlja« na severu Sirije v zadnjih devetih dneh nisem naletel na enega samega predstavnika kake mednarodne humanitarne organizacije. Celo Mednarodni odbor Rdečega križa – njegovi predstavniki so se v torek vendarle srečali s sirskimi oblastmi – ni dejaven v Siriji. Enako velja za Zdravnike brez meja in Zdravnike sveta, ki jih je mogoče srečati na prav vseh kriznih žariščih. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Tako v bolnišnicah, kjer primanjkuje osnovnih zdravil, krvi in kisikovih bomb, kot tudi v improviziranih begunskih taboriščih ob meji s Turčijo, kjer več tisoč ljudi – med njimi je vsaj polovica otrok – ždi na vročem soncu in čaka, da se jih bo kdo usmilil. Zdaj ko je turška meja za večino beguncev že deset dni zaprta, je jasno, da čakajo zaman.

»Svinjarija! Silijo nas, da postanemo psi. Zakaj nam nihče ne pošlje orožja ali vsaj zdravil in hrane? Zakaj?!« mi je v zapuščeni osnovni šoli v središču Azaza, kjer prebiva osem velikih družin na begu, skupaj približno 150 ljudi, dejal 56-letni Omar Raslen iz Alepa, ki je vsak dan bolj jezen in razočaran. Z družino je teden dni čakal na sirski strani mejnega prehoda s Turčijo, a so jih Turki – kot več tisoč njihovih sotrpinov – zavrnili. Tudi po Azazu padajo bombe. Omar skupaj z bolno ženo skrbi za trinajst otrok. V šoli ni ne hrane ne elektrike. Vodo nosijo begunci iz mestnega vodnjaka. Otroci se vsako jutro ob štirih zjutraj postavijo v neskončno dolge vrste pred pekarnami. Primanjkuje moke, olja in nafte. Omar, ki je pred vojno vozil tovornjak, cele dneve čaka pred vrati lokalnega revolucionarnega sveta, kjer najbolj obubožanim prebivalcem delijo pomoč. A v dveh tednih je le enkrat dobil nekaj hrane, pa še to je moral plačati.

Vladna ofenziva

Medtem režim predsednika Bašarja al Asada z vsemi sredstvi stopnjuje ofenzivo proti Svobodni sirski vojski. V zadnjih dneh so vladni helikopterji nad Damaskom odmetavali letake, ki upornike po zgledu ravnanja izraelske vojske v Gazi pozivajo, naj predajo orožje ali pa jih čaka neizogibna smrt. Očitno je, da so se alavitske oblasti odločile za boj na vse ali nič. To je v torek med vrsticami povedal tudi zloglasni sirski minister za informiranje Omran al Zubi. Dejal je, da se oblasti ne bodo pogovarjale z opozicijo, dokler vojska ne stre upornikov na celotnem ozemlju države. Iz te napovedi je mogoče jasno razbrati, da bodo v prihodnjih tednih umirali tisoči.

Toda mednarodna skupnost se še vedno ne zgane. Vojna – po bosanskem zgledu – preprosto traja že predolgo, da bi preživela empatija in da bi se tistim, ki so si že precej umazali roke, sploh še izplačalo umivati.