Politika po francosko: na levici in hkrati skrajno desno?

Pariz − Francoske lokalne in evropske volitve so še daleč in hkrati dovolj blizu, da politika ostri puščice. Predvsem v desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje ne morejo skriti, kako razklani so in kako zelo se med seboj dajejo najpomembnejši politiki. Medtem si roke morda že mane skrajna desničarka Marine Le Pen, kajti Nacionalna fronta postaja vse bolj zanimiva celo za nekatere leve volivce.

Na francoskem političnem parketu je, kakor zaznavajo analitiki, čutiti precej panike, saj se (spet) zdi, da osrednji dvojec – večna rivala opozicijska Zveza za ljudsko gibanje (UMP) in vladajoča Socialistična stranka (SP) – izgublja privržence: v dobro skrajne desnice.

Dvižni most

Kriza je trd oreh, ki ga pokuša streti socialistični predsednik François Hollande, zato pa ima preostala politika več časa za osredotočanje na lokalne volitve (konec prihodnjega marca) in volitve za evropski parlament (prihodnjega maja). V Zvezi za ljudsko gibanje je čutiti veliko trenja med nekdanjim predsednikom vlade Françoisom Fillonom in sarkozysti, še posebej odkar je vse pogosteje slišati, da bi se nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy lahko vrnil na politični parket in bi se kot kandidat desnice čez nekaj let utegnil potegovati za prvi stol v državi. Verjetno tudi zato se Fillon v svojih besedah iz zmernega desničarja preobraža v radikalnejšega politika in ker je – kakor se je (po Mondu) izrazil Sarkozy – usodno »spustil dvižni most, bodo lahko mnogi volivci zlahka prebežali k Nacionalni fronti«. Alain Juppé, ki prav tako ne skriva ambicij, da bi kdaj postal predsednik, ubira bolj sredinske strune, predsednik UMP Jean-François Copé pa je jasen, da se bo iz tekme umaknil samo v dobro Sarkozyja, v nasprotnem bo tudi sam kandidat 2017.

Vodilna stranka

Po rezultatih zadnje javnomnenjske ankete, ki so jo pri Ifopu opravili za Nouvel Observateur, se lahko na bližajočih se volitvah za evropski parlament maja prihodnje leto nadejajo dobrega izida v skrajno desni Nacionalni fronti Marine Le Pen. Dobili bi 24-odstotno podporo ali za dva odstotka glasov več kot pri Zvezi za ljudsko gibanje oziroma kar za pet odstotkov več od socialistov. Bati se je, da bi slogan, ki ga vztrajno ponavlja voditeljica Marine Le Pen, postal resnica: »Nacionalna fronta, vodilna stranka v Franciji«. Ena lastovka ne naredi pomladi in tako tudi posamezna anketa še ničesar ne napoveduje, a morda pove kaj o razpoloženju v francoski družbi in o razmerjih med strankami. Kakor so zapisali pri Nouvel Observateurju, Nacionalna fronta še zdaleč ni samo politični glas ob strani, ampak je zelo v ospredju politične igre. Medtem ko je oče Jean-Marie Le Pen pred leti le tu in tam pomešal karte in begal osrednjo politiko, utegne hči Marine v prihodnje karte celo deliti. Povedno je, da njeni stranki podpora narašča neprekinjeno že dalj časa, medtem ko drugi tabori, vsaj v luči evropskih volitev, napredujejo veliko počasneje (UMP), stagnirajo ali izgubljajo privržence (socialisti, zeleni).

Omenjena raziskava je še pokazala, da stranko Marine Le Pen vse bolj podpirajo starejši volivci (doslej so ji bili manj naklonjeni), delavci (skrajno desnico podpirajo od nekdaj, a zdaj jo že vsak drugi) in skrb zbujajoče je, da nanjo stavi enajst odstotkov volivcev, ki so ob zadnjih predsedniških volitvah izbrali Françoisa Hollanda (še maja je bil njihov delež triodstoten). Očitno je, da se je skrajna desnica še pred časom predvsem širila v bazen desnosredinske UMP in zajemala glasove iz njega, zdaj pa vse bolj izteguje lovke proti levemu volilnemu telesu, ki je očitno razočaran nad Hollandovo krizno politiko. Zato analitikov ne čudi in jih hkrati skrbi, ker se tudi notranji minister Manuel Valls čedalje več in z zmeraj več verbalne ostrine ukvarja z vprašanji priseljevanja in varnosti.

Brez sramu

Ob razdelitvi francoskih političnih strank na tri bloke: desnega, levega in skrajno desnega je zadnji resda najmanjši, a tudi najbolj trden, povezan in pozitivno napreduje. Zato se mnogi ne sprašujejo le, kako se bo izteklo prihodnje leto lokalnih in evropskih volitev, ampak tudi, kakšna bo dinamika volilnega leta 2017, ko bodo Francozi znova volili prvega med sabo: se utegne Marine Le Pen preriniti med kandidata UMP in PS ali celo zmagati? Po anketi, ki so jo pred dnevi opravili za BVA-Parisien-Aujourd'hui en France, Nacionalna fronta resda napreduje, toda njene voditeljice kar 67 odstotkov Francozov ne bi hotelo za predsednico, za dva odstotka manj jih ima o njej zelo slabo mnenje.

V Evropi nasploh in Franciji nič manj je razpoloženje resda vse bolj začinjeno s ksenofobijo in nacionalizmi, a Le Penova se kot političarka in ženska vsaj za zdaj ne more pohvaliti s karizmo. Tri četrtine francoskih volivcev ji ne zaupa, med petimi najpogostejšimi oznakami je slišati, da je: preveč »skrajno desna«, »agresivna«, »demagoška« in »rasistična«. No, mnogim se zdi tudi »pogumna«. Za 78 odstotkov je še vedno prevelika kopija očeta Jean-Marieja Le Pena, kar po svoje kaže, da jo naprej povezujejo z demoni iz preteklosti. In vendar ni mogoče spregledati izidov drugih anket, po katerih njene sovražne puščice mnogih Francozov sploh ne motijo več. V njih ne vzbuja sramu, niti jih ni sram govoriti o njej.