Tiskane izdaje
Zgodovina Poljske je tragična pripoved o ranah, ki sta jih temu velikemu slovanskemu ljudstvu zadali Nemčija z zahoda in Rusija z vzhoda. Šele vzpon ZDA, v katere se je preselilo veliko Poljakov, jim je dal zvestega in močnega zaveznika. Skrivno prisluškovanje in snemanje pa zdaj svetu razgalja oceno poljskega zunanjega ministra, da zavezništvo z ZDA ni vredno nič in je zaradi lažnega občutka varnosti celo škodljivo.
V nevarnosti ni le bleščeča kariera Radosława Sikorskega, ki so ga doslej omenjali celo kot morebitnega naslednika visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton. V času, ko se zapleta položaj v sosednji Ukrajini in tudi Poljska mrzlično išče zaveznike proti vse bolj agresivni Rusiji, se majejo tudi temelji poljske zunanje politike.
Minister Sikorski, ki je poročen z ameriško novinarko Anne Applebaum, verjame, da gre za mafijski napad na njegovo državo. »Vlado je napadla organizirana kriminalna skupina, upam, da bodo člani te skupine identificirani,« je povedal ob robu srečanja zunanjih ministrov Evropske unije v Luksemburgu. Nekdanji finančni minister Jacek Rostowski, s katerim se je pogovarjal, pa zavrača komentiranje nezakonito posnetih zasebnih pogovorov.
»Nespametno je
Desna in leva poljska opozicija zdaj zahtevata odstop Sikorskega. »Če zunanji minister ne mara zveze z ZDA, naj predloži svoj odstop,« je poudaril Leszek Miller iz Zveze demokratične levice. »Zaradi geopolitičnega položaja in zgodovine Poljske je nespametno podcenjevati zvezo z ZDA,« je prepričan svetovalec predsednika Bronisława Komorowskega Tomasz Nałęcz, še en nekdanji premier Włodzimierz Cimoszewicz pa predlaga takojšnjo zamenjavo Sikorskega z nekdanjim zunanjim ministrom Adamom Rotfeldom, ki velja za strokovnjaka za čezatlantska zavezništva.
Ameriški veleposlanik na Poljskem Stephen Mull je takoj po objavi posnetka pogovora po twitterju zatrdil, da so ameriško-poljski odnosi odlični, afera Sikorski pa je videti le vrhunec medsebojnih težav po nastopu demokratskega predsednika Baracka Obame. Še isto leto je ameriški demokratski prvak popustil zaradi ruskih pritiskov ter Poljski (in Češki) odrekel protiraketni ščit. Leta 2010 je med pogrebom poljskega predsednika Lecha Kaczyńskega, ubitega v strmoglavljenju letala pri ruskem Smolensku, doma igral golf in leta 2012 je govoril o poljskem namesto nacističnem koncentracijskem taborišču.
Nekdanji voditelj poljske Solidarnosti Lech Wałęsa se med tedanjim Obamovim obiskom ni hotel srečati z ameriškim predsednikom in tudi sicer ostro kritizira demokratsko administracijo, ki po njegovem vodi v dezorganiziran svet. Tudi zunanji minister Sikorski je tedaj obsodil »ignoranco in nesposobnost« ter zahteval opravičilo. Varšava je Obami zamerila tudi omahovanje pri ukinitvi vizumov ter umik deset tisoč ameriških vojakov iz Evrope v minulih letih. Američani šele zdaj, po izbruhu ukrajinske krize, v Evropi spet krepijo vojaško navzočnost.
Morda je Sikorski tudi zaradi vsega navedenega odnose z ZDA opisal z zgovorno ameriško besedo »bullshit«, ki je najbrž ni treba prevajati, začel pa se je tudi bolj povezovati z Nemčijo. Konec leta 2011 se je v časopisu Financial Times razglasil za prvega poljskega zunanjega ministra, ki se bolj boji nemške neaktivnosti kot nemške moči in tudi v ukrajinski krizi poskuša posredovati skupaj z nemškim kolegom Frank-Walterjem Steinmeierjem.
Sikorski ve, da so za vedno minili časi, ko so diplomati in drugi politiki lahko bili nediplomatski vsaj v zasebnih pogovorih, ni pa še mogoče napovedovati, kako bodo sedanji poljski škandali vplivali na čezatlantske odnose in razmere v Evropi. Uredništvo Wprosta ščiti svoje vire, a je posnetke prvega pogovora že predalo preiskovalcem, čeprav morda iz njih ne bo mogoče odkriti izvora prisluškovanja. Ne glede na to, kdo je osramotil najvišje poljske politike, se ta čas zagotovo najbolj veselo smejijo v Moskvi.
