Posledice urbanizacije: upor proti vladni politiki in družbeni nepravičnosti

Je proces urbanizacije samouničevalen ali trajnosten? Vse je odvisno od tega, ali je človeštvo pripravljeno na novo civilizacijo.

Pet žensk in dva moška iz okrožja Sihong v pokrajini Jiangsu so se prejšnji teden usedli drug poleg drugega pred stavbo časopisa Kitajska mladina v Pekingu. Nato so drug za drugim naredili požirek iz steklenice, napolnjene s pesticidom, in kmalu izgubili zavest.

To je bil eden od poskusov skupinskega samomora kitajskih kmetov, ki so prisiljeni za sramotno denarno odškodnino zapustiti zemljo in prostor prepustiti »urbanemu razvoju«. Ne glede na to, kaj to pomeni – kompleks poslovnih zgradb, trgovsko središče ali stanovanjski blok –, proces neizogibno potiska kitajsko vas na rob obstoja. Sedmerico iz Sihonga so odpeljali v bolnišnico in vsem izprali želodce, verjetno pa jih bodo poslali nazaj v Jiangsu. Seveda po tem, ko jih bo policija temeljito obdelala.

Njihov poskus, da bi medije opozorili na poceni odvzem zemlje, je bil samo delno uspešen. O skupinskem samomoru so poročali kot o še enem nesmiselnem odporu proti urbanizaciji. »Ubogi kmetje!« so zavzdihnili mimoidoči. Tam nekje v Sihongu so se bagri že odpravili na teren.

Kaj mesto sploh je?

Pred pol stoletja je Mao Zedong silil mlade iz mest v vasi in od njih zahteval, naj se od »najbolj revolucionarnega razreda« učijo, kaj so temelji države in gospodarstva. Šele tu, na njivah in v svinjakih, so lahko doumeli, kje je prava moč socialistične Kitajske.

Danes so kmetje prisiljeni odhajati iz vasi v mesta, in čeprav ni nikjer nobenega Maa, ki bi jih trpal v vlak in pošiljal na asfalt, jih k temu sili nasprotje med revščino v vaseh in dinamičnim življenjem v mestih. K tistim, ki ostanejo na njivi, mesto pride samo in nepovabljeno. Država spodbuja urbanizacijo, saj je samo na asfaltu mogoče povečati domačo porabo in tako končno uresničiti mit o največjem trgu na svetu. In vsa gradbišča po Kitajski so šele začetek velikega trenda, ki sega daleč čez meje te države in očitno menja podobo ruralne Azije in Afrike ter vsega sveta.

Združeni narodi so sicer objavili statistične podatke, ki menda dokazujejo, da je leta 2007 prvič v zgodovini človeštva več ljudi živelo v mestih kakor v vaseh, vendar se analitiki, teoretiki, sociologi in demografi nikakor ne morejo strinjati o tem, kaj mesto sploh je. Število prebivalcev in gostota naseljenosti sta med najpomembnejšimi merili za urbano naselje, toda številni primeri kitajskih, indijskih in afriških mest dokazujejo, da betonske zgradbe z več nadstropji lahko obstajajo tudi brez kanalizacije, nekatere nimajo niti pitne vode. Če bi za merilo urbanosti sprejeli tudi obstoj šolskega sistema in zdravstvenih storitev, bi bili statistični podatki Združenih narodov še bolj sporni.

Ko je ministrstvo za urbani razvoj Indije, denimo, pred tremi leti preverilo razmere v 1405 mestih v dvanajstih velikih indijskih zveznih državah, je ugotovilo, da ima samo sedemsto mest vodovodne sisteme in urejen odvoz odpadkov. Celo v državi Andra Pradeš, v kateri deluje visokotehnološko središče Hiderabad, kar 86 od 126 mest ni imelo ne vodovoda ne kanalizacije.

Narendra Modi, ki mu je pri zmagi na zadnjih volitvah bolj pomagala njegova karizmatična osebnost kakor to, da je vodja konservativne stranke Baratija Džanata, je bil prepričljivi zmagovalec volitev tudi zato, ker se je zavedal, da je nujno treba zagotoviti urejeno, dobro načrtovano in civilizirano urbanizacijo. Trenutno ima Kitajska največ urbanih prebivalcev – kar 758 milijonov. Indija jih ima 410 milijonov, in že samo ti dve državi imata skupaj 30 odstotkov vse svetovne urbane populacije. Zato je jasno, da je kakovost urbanizacije v teh dveh državah izjemno pomembna, saj je nekaj čisto drugega, ali se kriza začne na vasi ali v mestu – ne glede na to, ali gre za finančno krizo in se zaradi nje poveča brezposelnost in število prisilnih izterjav dolgov ali pa za zdravstveno krizo in jo povzročijo epidemije nalezljivih bolezni.

Gospodarske in družbene spremembe

Urbanizacija je bila do zdaj povezana z nekaterimi očitnimi gospodarskimi in družbenimi spremembami. Povečala se je mobilnost prebivalstva na večjem zemljepisnem območju, zmanjšalo se je število rojstev, ljudje so živeli dlje in prebivalstvo se je hitreje staralo. V urbanem okolju so bili ljudje praviloma bolj pismeni in izobraženi ter zato manj revni, pogosteje so tudi sodelovali v kulturnem in političnem življenju.

Toda predstavljajmo si, kakšno bo življenje sedmih kmetov iz Sihonga, ko se bodo prisiljeni vseliti v nebotičnike, zgrajene prav tam, kjer so zdaj njihove vaške hiše in plodna zemlja. Kaj bodo prinesli v nova stanovanja? Nekaj kokoši, da bodo imeli vedno na voljo sveža jajca? Težko peč, s katero se bodo greli in na njej kuhali riževo kašo? Bo pokorne državljane utišalo večje udobje in mestni hrup ali jih bodo šele tu spodbudili k uporu proti vladni politiki in družbeni nepravičnosti?

Strokovnjaki so izdelali in še vedno delajo številne analize psiholoških in zdravstvenih sprememb, povezanih z urbanizacijo v državah tretjega sveta. Na ugotovitve še čakamo, saj prvi učinki bližnjega in čedalje pogostejšega stika s tehnologijo niso nujno tudi končni rezultati prilagoditve na asfaltno okolje. Psihologi so, denimo, opazili, da azijski kmetje, ki se priselijo v mesta, najprej postanejo bolj individualistični, saj morajo naenkrat povsod – tako v dvigalu kakor pred bankomatom – »izbirati« in nato »vzeti«, kar so izbrali, to pa je popolnoma nasprotno od tradicije »dolžnosti« in »dajanja«, ki so je vajeni in v kateri so odrasli.

Opazili so tudi, da precej manj kitajskih kmetov nosi očala, in nato z raziskavami ugotavljali, da se kratkovidnost pri mestnem prebivalstvu na Kitajskem in v Hongkongu pojavi tudi zato, ker otrok, rojen v nebotičniku, nikoli ne gleda predmetov, ki so zelo oddaljeni od njega. V mestu, v katerem ne veljajo strogi urbanistični predpisi o razdaljah med stavbami, so povsod okrog njega zidovi, zaradi katerih mu primanjkuje tudi dnevne svetlobe.

Rast megamest

Posebna, vse pogostejša tema raziskav je tudi življenje v megamestih.

Sredi prejšnjega stoletja sta samo dve mesti na svetu imeli več kakor 10 milijonov prebivalcev – New York in Tokio. Danes jih je 28, do leta 2030 jih bo že 41, če upoštevamo podatke iz najnovejšega poročila Združenih narodov o nadaljnji globalni urbanizaciji. Devet od desetih največjih mest bo v Aziji in Afriki. Tokio bo s približno 38 milijoni ljudi še vedno mesto z največ prebivalci na svetu, sledil mu bo New Delhi s 36 milijoni in Šanghaj z 31 milijoni, Mumbaj in Peking jih bosta imela vsak po 28 milijonov, v Daki bo živelo več kot 27 milijonov, v Karačiju pa skoraj 25 milijonov ljudi. Kairo bo imel 24,5 milijona prebivalcev, Lagos več kot 24 milijonov, Ciudad de Mexico pa nekoliko manj kot 24 milijonov ljudi.

Je takšen razvoj človeštva skrb vzbujajoč, je trajnosten ali morda samouničevalen? Vse je odvisno od tega, koliko bodo azijske države s Kitajsko, Indijo in Japonsko na čelu vlagale v ekosisteme, ki se bodo morali prilagajati rasti mest in megamest, da bodo lahko ta dolgoročno rasla in se razvijala. Samo mehansko in kemično čiščenje okolja ne bo dovolj, poleg tega bo zelo nezdravo živeti v prenapolnjenih betonskih kletkah. Urbanizacija bo lahko koristen proces, samo če ji bo uspelo ustvariti novo civilizacijo na podlagi upoštevanja naravnih zakonov. Sicer nam preostane samo še betonski grob. Pa tudi za to morda ne bo več dovolj prostora.