Prava politika do Severne Koreje?

Peking – Potem ko je vseh 15 članic varnostnega sveta ZN v ponedeljek soglasno obsodilo Severno Korejo zaradi »resnega kršenja« sankcij, ker je prejšnji petek izstrelila raketo, so se tudi one pogledale v strateško zrcalo in se vprašale, ali ni bila njihova dosedanja politika do Pjongjanga napačna. Zorana, Baković, dopisnica

Ameriško politično prizorišče se pravkar ogreva za predvolilno kampanjo in seveda so republikanci, ki jih vodi Mitt Romney, predsednika Obamo obtožili »nekompetentnega stališča« do severnokorejskega režima. Nato so različni predstavniki za tisk trdili nasprotno in dokazovali, da je sedanja administracija do Pjongjanga strožja od administracije G. W. Busha, na koncu pa ugotovili, da v politiki do te države ni bila narejena nobena napaka.

Vznemirila se je tudi Kitajska, ki je očitno užaljena, ker je mladi Kim Džong Un prepričan, da bo vodstvo v Pekingu tudi z njim ravnalo v rokavicah, tako kot je ravnalo z njegovim pokojnim očetom. »Kitajska je igrala pozitivno vlogo pri stabilnem prenosu oblasti v Pjongjangu,« poudarja avtor uvodnika v Global Timesu, »vendar ni nikakršne potrebe po tem, da bi poskušali zdaj ugoditi mlademu Kimu.«

In medtem ko obstajajo realne možnosti, da bo Severna Koreja nadaljevala po starem in da bo kljub neuspeli izstrelitvi rakete odjeknila še ena jedrska bomba, ne moreta glede tega nič narediti ne Washington ne Peking. Lahko bi le bombardirali vojaška in jedrska oporišča, s katerimi ta država kljubuje mednarodnemu zdravemu razumu. Tega pa ne želi narediti nobena sila.

Kitajski politični analitik Shang Ben ugotavlja, da je bila domneva zunanjih opazovalcev, češ da bo neuspela izstrelitev satelita ogrozila proces ustoličenja Kim Džong Una, povsem napačna. »Ne, Severna Koreja je mirno nadaljevala svoj program, priredila množično parado in po svoje obljubila, da bo znova poskusila,« je dejal Shang v eni od televizijskih oddaj. Po njegovem mnenju je bilo krivo tudi ameriško prepričanje, da bo imela obljubljena pomoč v hrani večji vpliv na severnokorejsko vodstvo. »Šlo je za okoli 240.000 ton hrane za otroke, nosečnice in ogrožene sloje prebivalstva. Ta pomoč tako ali tako ne bi prišla do vojske,« pravi Shang. Ker je mladi vodja v svojem govoru v nedeljo ponovil, da je »prva, druga in tretja prednostna naloga« njegove politike krepitev vojske, pa bo dejstvo, da hrana ni prispela do lačnih ljudi, le še en dokaz več, da so Američani sovražniki, zaradi katerih ljudje v Severni Koreji stradajo.

Vsakič, ko je v minulih nekaj letih Severna Koreja izstrelila raketo dolgega dosega, je čez čas sledila tudi jedrska eksplozija. Taepong 2 je poletel julija 2006, slabe tri mesece pred prvim jedrskim poskusom. Unha 2 se je pognala v nebo aprila 2009, mesec dni pred drugo jedrsko eksplozijo. Zato je tudi zdaj bolj verjetno, da bo po izstrelitvi unhe 3 sledil še en poskus, kot pa da se bodo v Pjongjangu odrekli temu provokativnemu dejanju samo zato, ker jih je svet okaral.

Južnokorejske obveščevalne službe so celo prepričane, da bo tokrat to uranova bomba, glede na to, da Severna Koreja skorajda nima več možnosti bogatenja plutonija, potem ko je leta 2008 porušila hladilni stolp jedrskega reaktorja v Jongbjonu.

Dve možnosti Baracka Obame

In če bo Pjongjang v resnici izvedel tretji jedrski poskus, kako bodo na to odgovorile velike sile? Obama ima samo dve možnosti, menijo ameriški analitiki. Prva je bombardiranje raketnega izstrelišča, s katerega pošiljajo v zrak rakete, kot je bila unha 3, in ključnih jedrskih oporišč, kjer izdelujejo jedrske bombe. Tako bi tudi Iranu jasno sporočili, da ZDA ne bodo omahovale z uporabo sile, če bo Teheran nadaljeval po jedrski poti. A to je zelo tvegana poteza. Kaj če napad ne uspe? To bil bilo znamenje pešanja ameriške vojaške moči, na kar že dolgo čakajo na celotnem območju.

Na Japonskem se je že začelo odkrito govoriti o tem, da si v razmerah, v katerih ni povsem jasno, v kolikšni meri so ZDA še sposobne jamčiti varnost držav v severnokorejski bližini, tudi sami želijo opraviti jedrski poskus ali vsaj simulirano računalniško jedrsko eksplozijo. Iz Washingtona si prizadevajo Japonsko prepričati o tem, da bodo bolj varni pod ameriškim protiraketnim ščitom, vendar se zdi, da si želi Japonska točno vedeti, kako se bo branila ne le pred nenatančnimi severnokorejskimi izstrelki, temveč tudi pred Kitajsko, ki očitno krepi vojaške mišice, in to toliko bolj nasilno, kolikor se slabšajo razmere na Korejskem polotoku.

Druga Obamova možnost je, da se začne pogajati s Pjongjangom neodvisno od tega, kar počne mladi vodja. Tudi s tem bi hkrati poslal sporočilo Teheranu, saj bi se lahko ZDA bolj posvetile pritisku na Iran, če bi se severnokorejsko vprašanje preselilo za pogajalsko mizo, Kitajska pa bi dobila nalogo, da zagotovi pozitivni izid pogajanj. Vendar je tudi to bolj malo verjetna opcija v predvolilnem letu. Obama mora izgledati nevaren. Tveganje, da tudi pogajanja ne bi bila uspešna, je preveliko.

Tako se na koncu zdi, da ne obstaja dobra politika do Severne Koreje. Za različne poskuse odpravljanja tega zapletenega problema gre ogromno energije, a se nikoli nič ne reši. Pravzaprav se s temi polovičnimi stališči le še bolj zapletajo odnosi med ZDA in Kitajsko, azijskopacifiško območje pa postaja vse bolj nevarno. To, da ljudje znotraj severnokorejskih meja trpijo, pa ima le redkokdo za prvo, drugo ali tretjo prednostno nalogo.