Pred evropskimi volitvami: Je res čas za populistično zapiranje?

Trend je menda očiten, potrjuje ga vsaka nova anketa: politiki predsednika Françoisa Hollanda, ki sta mu prvi dve leti v Elizeju precej spodleteli, se na skorajšnjih evropskih volitvah ne piše najbolje, zato pa se utegne posrečiti skrajni desničarki Marine Le Pen. A presenečenja so vedno mogoča, obrati tudi.

Preigravanja, kakšna bo nova evropska politična krajina, je v Franciji veliko. Pri desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje (UMP) so prepričani, da skrajna desnica na domačih tleh ne bo zmagovalka evropskih volitev, čeprav jo na čelo postavljajo malone vse javnomnenjske raziskave. Verjamejo, da bo Marine Le Pen na koncu prva žrtev volilne abstinence, ta pa utegne biti, vsaj po izkušnjah iz preteklosti, okrog 60-odstotna.

Skrajna desničarka stavi na delavstvo in mlade, o katerih ni mogoče z gotovostjo trditi, da bodo res odšli na volišča; pričakovati da jih je samo petino. Po drugi strani drži, da starejši večinoma redno oddajajo volilne lističe (52 odstotkov), prav Francozi nad 65 let pa so najbolj zvesti volivci desne sredine. Zato v UMP napovedujejo, da bodo na evropskih volitvah čez teden dni slavili oni. Javnomnenjske ankete jim za zdaj kažejo okrog 23-odstotno podporo oziroma za odtenek manj kot Nacionalni fronti (FN) Marine Le Pen. Vladajoči socialisti na tretjem mestu se lahko nadejajo le okrog 17 odstotkov glasov; Manuel Valls na premierskem stolčku jim očitno ni zelo v pomoč.

Niso redki analitiki, ki so nekoliko previdnejši do takšnih napovedi, češ, ni izključeno, da bo Marine Le Pen pri razvnemanju negativnih strasti uspelo mobilizirati volivce proti Evropi. Političarka je izjemna govornica, misli hitro in tudi govori naglo. Retorično so ji kos samo redki na političnem parketu, zato ne preseneča, da jo množice, razo­čarane nad razmerami v Franciji, rade poslušajo in ji z vse manj sramu pritrjujejo.

Nekaj poudarkov politike Marine Le Pen

V svojem Projektu za Francijo in Francoze se Marine Le Pen kot »glas ljudi« in »duh Francije« postavlja za nove temelje drugačne Evrope. Hoče Evropo, ki »bo spoštovala nacionalne identitete, jezike in kulture in bo s konkretnimi dejanji služila ljudem«. Zato si tudi prizadeva za Francijo, ki bo »spet obvladovala svoje meje, najbolje, če znotraj svobodnega združenja evropskih držav, ki bi jih povezovali ista vizija in podobni interesi, na primer glede priseljevanja oziroma pravil, ki določajo zunanjo izmenjavo in pretok kapitala«. Političarka vztraja, da mora Francija (vzporedno) spet uvesti frank in imeti roko čez lastno monetarno politiko.

»Z evropskimi političnimi partnerji bomo pripravili načrt razvoja evra, ki bo skupna valuta, vendar ob franku, ki bo ponovno vzpostavljen.« Čas je tudi za politiko velikih inovativnih evropskih projektov, narejenih za ljudi, h kateri naj bi partnerji pristopali prostovoljno, zunaj sedanjih skupnih institucij. Skrajna desničarka je v svojem evropskem projektu še določila, da bo predlagala »ustanovitev nekakšne Panevropske unije, ki bo vključevala Rusijo in Švico in bo spoštovala status nevtralnosti, nacionalno pravo, nacionalno fiskalno politiko ... Turčija pa ne bo pridružena.« Za povrhu bi bilo treba na novo izpogojevati vsa ekonomska partnerstva z državami Magreba; temelj pogajanj bo ustavitev migracijskih tokov s severa Afrike proti Franciji.

Do priseljevanja je sploh neprizanesljiva, saj trdi, da ga je »treba ustaviti in pri vprašanjih delovnih mest, stanovanj in socialne pomoči poskrbeti za nacionalno prioriteto«. Medtem ko je zdaj legalna imigracija omejena na 200.000 primerov na leto, bi bila pod njeno taktirko korenito zmanjšana na 10.000. Dobrodošli bi bili samo največji talenti, ki bi lahko prispevali k blaginji Francije. Nezakoniti priseljenci bi bili izgnani, vsi protesti v njihovo podporo pa ­prepovedani ...

Napačna težišča

Medtem ko Marine Le Pen kaže s prstom na priseljence, poskušajo njeni nasprotniki pred evropskimi volitvami znova razsvetliti javnost, kako bi morali migracije barvati poudarjeno pozitivno. Pri Mondu izpostavljajo, da živi v EU 71 milijonov priseljencev, populistično razvnemanje negativnih strasti proti njim pa utegne udariti družbe kot bumerang: kajti demografska slika Evrope je – za zdaj z rahlo izjemo Francije in Irske – splošno negativna. V več državah prav priseljenci preprečujejo, da se prebivalstvo občutneje ne zmanjša. V okoljih, v katerih prevladujejo ljudje, stari od 45 do 60 let, je težko pričakovati, da bodo v nedogled zdržali dosedanji socialni, zdravstveni in pokojninski modeli: brez odpiranja tuji delovni sili ne bodo.

Evropska komisarka Cecilia Malmström je zato že večkrat opozorila, da se bo brez novih prilivov število aktivnih do leta 2030 v Evropi zmanjšalo za 12 odstotkov. Največ pomanjkanja bodo utrpeli v zdravstvu, v Nemčiji že zdaj primanjkuje inženirjev, različni strokovnjaki so dobrodošli še marsikje ... Politika bi morala dolgoročno pozitivno pristopati k priseljevanju in ga osvetliti kot priložnost za EU in ne kot grožnjo. Drži tudi za Francijo. Le Penova, ki verjame v nacionalno zapiranje, misli, seveda, drugače. Pritrjujejo ji populistični somišljeniki na Madžarskem, Nizozemskem, Finskem, v Belgiji in še kje.