Predčasne volitve: Naftali Bennett peha Izrael vse bolj v desno

Izraelski premier Benjamin Netanjahu bo tudi v novem mandatu bržkone ostal na čelu vlade. Toda to zagotovo ne bo glavni dogodek torkovih predčasnih parlamentarnih volitev. Skrb zbuja zlasti vse večja moč skrajne desnice, ki Izrael nezadržno peha v apartheid. Ob vseh novodobnih jastrebih je Netanjahu pravzaprav zmernež.

Izraelska demokracija je v bistvu nekaj posebnega. Politični center je namreč v primerjavi z evropsko demokracijo pravzaprav desnica, desnica pa je v bistvu skrajna desnica. Zato imajo kar prav tisti, ki opozarjajo, da bodo izraelski volivci jutri odločali med desnico, skrajno desnico in fašistično desnico.

To po svoje potrjujejo tudi raziskave javnega mnenja. Danes že 41 odstotkov prebivalcev Izraela neprikrito trdi, da pripadajo desnici. Tri leta nazaj je bilo zapriseženih desničarjev denimo »le« 34 odstotkov. Ta zasuk v desno je še posebej opazen med mladimi, ki niso doživeli »zgodovinskega« stiska rok med Jicakom Rabinom, Šimonom Peresom in Jaserjem Arafatom na trati pred Belo hišo leta 1993. Zanje sporazum iz Osla ne obstaja.

Mladi konservativci

Zato ni nič nenavadnega, da se kar dve tretjini mladih Izraelcev, starih od 15 do 24 let, razglaša za desničarje. Otroci postajajo bistveno bolj konservativni od svojih staršev. To potrjuje tudi izraelski antropolog Tamir Leon. Pred štiridesetimi leti so mladi Izraelci na vprašanje, zakaj gredo v vojsko, odgovarjali, da zato, da bi služili svoji domovini. Danes je vse več takšnih, ki trdijo, da gredo v vojsko zato, da bi ubijali Arabce ... Izrael po tej plati postaja nekakšna nova Sparta, bridko potoži Tamir Leon.

Premier Benjamin Netanjahu se je za predčasne volitve oktobra lani odločil zato, da bi prehitel neenotno in razbito levosredinsko opozicijo, ki ji v tem času res ni uspelo strniti vrst. Pa kajpak zaradi občutka moči, ki mu ga daje tudi dejstvo, da po Davidu Ben Gurionu, očetu današnjega Izraela, še ni bilo premiera, ki bi bil na čelu vlade tako dolgo. Toda v tej samovšečni zaverovanosti v svojo moč je seveda pozabil na tekmece z desne strani, ki so mu že nevarno blizu.

Njegov Likud bo v navezi s stranko Jisrael Beitenu (Naš dom Izrael) ultranacionalističnega skrajneža Avigdorja Libermana, priseljenca iz sovjetske Moldavije, po napovedih dobil večino. Približno 35 sedežev v knesetu, kjer je sicer 120 poslanskih klopi. Toda raziskave javnega mnenja kažejo, da mu je nova stranka Bajit Jehudi (Židovski dom) pravzaprav vsak teden predvolilne kampanje odvzela po en poslanski sedež. Po tej plati ima zdajšnji premier po svoje srečo, da je kampanje konec. Netanjahu in Liberman sta v prejšnjem mandatu skupaj imela 42 poslancev. Zdaj jih bosta imela vsaj sedem manj. To razliko bo pobrala skrajna desnica, ki bo zagotovo imela odločilno besedo tudi v novi vladi.

Židovski dom je pravi hit tokratne volilne bitke. Predvsem po zaslugi 40-letnega Naftalija Bennetta, high-tech milijonarja, kot mu pravijo, ki ima na svoji strani zlasti mlade volivce in priseljence na Zahodnem bregu, ki jih je že več kot pol milijona. Njegova politična kariera je razmeroma kratka, a to ne pomeni, da ni doma v politiki. Kar dve leti je bil, denimo, vodja kabineta Benjamina Netanjahuja, ko je bil ta v opoziciji. Pred tem je kot častnik služil v Sajeret Matkal, elitni enoti izraelske vojske, potem pa se je vrgel v posle z računalniki in postal glavni lobist židovskih priseljencev na Zahodnem bregu.

Nova revolucija

Njegova priljubljenost je zaradi populističnih izjav prav skokovito naraščala. Naftali Bennett, sin ameriških Židov, denimo odločno zagovarja priključitev 60 odstotkov Zahodnega brega. Palestincem bi, kot pravi, prepustil le nekatera urbana območja. Toda za nekatere desničarje je tudi to preveč. V predvolilni kampanji je bilo zato slišati celo predloge, naj bi vsaki palestinski družini plačali po pol milijona dolarjev in Palestince na ta način prisilili, da Judejo in Samarijo, kot Izraelci pravijo Zahodnemu bregu, za vselej prepustijo židovski državi.

Vstop Naftalija Bennetta v bitko za kneset je v Izraelu povzročil pravo nacionalistično evforijo. V nastopu na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu je zdajšnje razmere v državi primerjal z arabsko pomladjo v soseščini. »To, kar se zdaj dogaja pri nas, je nekakšna nova židovska pomlad. Gre za vračanje k že pozabljenim vrednotam,« je govoril Bennett. Z njim se strinja tudi 21-letna Nerja Avitan, prostovoljka v njegovi stranki, ki je za Guardian izjavila, da se v Izraelu zdaj dogaja nekakšna nova revolucija. »Ljudi ni več sram govoriti, da je tudi Zahodni breg del Izraela. Zamisel o dveh državah je lepa, toda popolnoma nerealna. Bennett nam govori resnico. Našo pozabljeno dediščino znova vrača v politiko,« dodaja Avitanova.

Palestinci v predvolilni mrzlici v resnici sploh niso bili tema. O tem ni govoril nihče. Celo laburisti, ki jim raziskave javnega mnenja napovedujejo drugo mesto, so pod vodstvom nove predsednice, nekdanje novinarke Shelly Jačimovič, opustili jalove zahteve po miru. Namesto tega govorijo samo še o socialnih in ekonomskih problemih. Palestince tako omenjata v bistvu samo še nekdanja zunanja ministrica Cipi Livni, ki je odšla iz Kadime in ustanovila novo stranko Tnuah (Gibanje), in levičarski Merec, ki lahko računa na največ pet sedežev.

Štirje bloki

Na torkovih volitvah se bo za 120 poslanskih sedežev potegovalo kar 38 strank na 34 strankarskih seznamih. Izraelske stranke so v bistvu združene v štiri večje politične tabore. Prvega predstavlja Netanjahujeva sionistična desnica, vključno s skrajno desnico. Drugega nekako povezuje Livnijeva s svojim sionističnim, v desno nagnjenim centrom. Tretji tabor predstavlja ultraortodoksni verski blok. V četrtem pa so izraelske arabske stranke. Palestinci z izraelskim državljanstvom predstavljajo približno petino vsega prebivalstva, toda v knesetu praviloma dobijo le tam okrog deset sedežev. Desnica že lep čas zahteva prepoved njihove volilne pravice. Ustavno sodišče je kajpak proti, toda novi kneset, ki bo še bolj desničarski od dosedanjih, bo s to zahtevo zagotovo znova krenil v javnost.

Amos Oz, eden najuglednejših izraelskih pisateljev in veliki podpornik levičarskega Mereca, je prejšnji teden glasno opozoril na nujnost vztrajanja pri rešitvi o dveh državah. Izraelski in palestinski. Brez tega bo Izrael vse bliže apartheidu. Desnica po njegovem namreč še vedno verjame, da Židje dolgoročno lahko obvladujejo Palestince na Zahodnem bregu in v Gazi. Z zdajšnjo politiko, ki vztraja pri nadaljevanju gradnje židovskih naselij in ki jih odločno zagovarja tudi Benjamin Netanjahu, to seveda ne bo mogoče. In ko bo propadel apartheid, bo z njim tudi konec židovske države, svari Amos Oz.