Prelomni dnevi za reforme v Italiji

Če bo Renzi zmagal, bo vladal dvajset let, je v tedenski kolumni ugotavljal starosta italijanskih analitikov in komentatorjev Eugenio Scalfari. Ampak najprej mora zmagati. V parlamentu z izglasovanimi reformami, na voliščih pa konec maja z zmago svojih demokratov na evropskih volitvah. Če izgubi, se utegne spet vse prav na hitro spremeniti, kakor se je obrnilo, ko je vladal Monti, ali pa nedavno, ko je Renzi vrgel Letto.

Teden, ki se danes začenja, prinaša odločilne preizkušnje, razglaša premier. Najprej senatno razpravo in glasovanje o volilnih reformah, ki so že dobile zeleno luč z občutno večino v poslanski zbornici. Tudi pritiski iz Bruslja, ki zahteva disciplino in uresničevanje obljub, ne bodo popustili. Renzi si je sicer doma zagotovil precejšnje simpatije po zadnjem obisku v evropski prestolnici, kjer se je nekajkrat postavil na zadnje noge in omenil dostojanstvo in neodvisnost velikega Rima.

Rimski komentatorji so ocenili, da sta se Renziju predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy v Bruslju posmehovala. Kaj takega ponosna italijanska duša ne prenese. Ko sta se Berlusconiju posmehovala Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, je bilo najprej skoraj vsem všeč, potem pa so odkrili, da se posmehujeta vsem Italijanom, ne samo Vitezu.

Senat naj se izniči

V senatu Renzi, ki sploh ni parlamentarec in tudi nikoli ni sedel v poslanskih ali senatorskih klopeh, nima večine. Igrati mora na svoje skrite sposobnosti, ki jih ni malo. Po politični zapeljivosti in zmuzljivosti je podoben Berlusconiju. Doseči mora, da bodo senatorji glasovali o svojem zgodovinskem koncu, o odpravi senata ob koncu sedanje parlamentarne dobe.

Renzi je prepričan, da bo vse pod streho pred 25. majem, ko mora zmagati na evropskih volitvah. Ljudje iz njegove stranke so manj gotovi v načrte 39-letnega voditelja, doslej firenškega župana. Glede na to, da se zna mladi politik prav obrniti na vsakem parketu, vsem zna biti všečen, do vseh prijazen, kadar hoče, pa bi znal tudi reforme obrniti tako, da bo vsem, vsakemu po svoje prav. Tudi senat odpraviti tako, da bi imel novo vlogo, ne bi pa izginil.

Premier, ki je zadnje dni doživljal hude trenutke tudi na evropskem parketu, se v boj podaja v trenutku, ko v svoji stranki še nima trdno v rokah vseh vajeti. Njegova koalicija je še naprej majava. Nikomur tudi ni jasno, ali je pravkar ponovno odrinjeni Silvio Berlusconi, ki ne sme kandidirati na evropskih volitvah, kljub vsem udarcem sposoben sprožiti še eno politično krizo in izposlovati nove volitve.

O tem se bo nekdanji Vitez, ki se je pred dnevi odrekel nazivu, da ga ne bi nečastno izključili iz viteškega reda, bržkone odločal po majskih evropskih volitvah. Morda tudi prej, izgubiti ne more veliko. Udari lahko kadarkoli, zato tudi sam vodi kampanjo, ki je ostala brez prvega imena na listah stranke Naprej, Italija.

Delodajalci in sindikati skupaj proti Renziju

Ob volilnih reformah se Renzi loteva v Bruslju zahtevanih gospodarskih reform, kjer pa je mimogrede, že na prvi stopnici, naletel na hud odpor velikih delodajalcev z desnice in največjih sindikalnih central z levice. Nasprotna pola sta se kar naenkrat znašla na enakih ali zelo podobnih stališčih, Renziju se je uprl tudi del vsemogočnih direktorjev državnih firm. Glavni šef državnih železnic je zagrozil, da bo odstopil, če mu bodo zmanjšali plačo, ki presega 800 tisoč evrov. Čim prej naj odide, so se oglasili mediji, in tudi veliki zasebni podjetniki so jim pritrdili. Če ima lahko direktor železnic še vedno tako visoko plačo, so bile vse poteze Maria Montija samo papir, ugotavljajo komentatorji.

Kdo namesto Napolitana?

Nad političnim dogajanjem še vedno bedi predsednik republike Giorgio Napolitano, ki je pomagal odgnati Berlusconija, pripeljal Montija, pa potem pustil pasti Letto in naposled ustoličil še Renzija. Vprašanje o tem, kdaj bo stari politik, prvi, ki je bil izvoljen dvakrat, predčasno odšel s prizorišča, je vse glasnejše. Novega predsednika naj bi glede na sedanje razmere izvolil sedanji parlament, to pa pomeni, da bo na izbor največ vplival Renzi. Slišati je, da se o imenu že pogaja. Ker so Berlusconiju sodniki prepovedali javne funkcije, bo odločanje morda lažje.