Tiskane izdaje
Največja nemška levosredinska stranka na prihajajočih volitvah za bundestag kljub vsemu ni brez možnosti. Če se v parlament ne bo posrečilo priti liberalni koalicijski partnerici Angele Merkel, bo kanclerka podporo morda spet iskala prav pri SPD. Če bodo imeli veliko srečo in jim bodo volilne zvezde naklonjene, bodo socialdemokrati morda lahko celo zavladali z najbolj zaželenimi prijatelji iz stranke Zelenih, z veliko zatiskanja nosu morda kar s tiho podporo stranke Levice, čeprav ta izhaja iz političnih ostankov nekdanjih vzhodnonemških komunistov in zato tudi za Steinbrücka uradno ni primerna partnerica za vladanje.
Nekaj tednov pred volitvami bi SPD vendarle dobila le 26 odstotkov glasov, medtem ko javnomnenjske raziskave uniji CDU/CSU dajejo 41 odstotkov, v neposrednem spopadu z Merklovo pa bi socialdemokratski kanclerski kandidat odnesel le tretjino glasov, dve tretjini bi se odločili za kanclerko. Del krivde za neugoden predvolilni položaj mora Steinbrück pripisati kar sebi. Na prejšnjih položajih so bile direktne izjave njegova blagovna znamka, kot kanclerski kandidat pa si je z njimi prislužil le posmeh in ugibanja, ali je dorasel svoji vlogi. Retorično pošiljanje konjenice na Švico je s položaja finančnega ministra v prvi veliki koaliciji Angele Merkel med CDU/CSU in SPD zvenelo simpatično, ko je moral priznati visoke honorarje za svoje nastope v obubožanih mestih in se je povsem brez potrebe zavzel še za večjo kanclersko plačo, pa je izgubil velik del verodostojnosti. Kanclerki, v kateri vidijo volivci varčno švabsko gospodinjo, ni bilo treba izreči niti besede.
Nespretni kanclerski kandidat morda ne bi povzročal tolikšne škode, če se SDP ne bi znašla v hudem ideološkem precepu.
Velik del socialdemokratske stranke se z dediščino svojega kanclerja, ki so ga sami imenovali »tovariš šefov«, ne počuti dobro. Če je Steinbrück na začetku kampanje morda verjel, da bo lahko Angeli Merkel odvzel tuje perje, s katerim se je zadovoljno okitila, po hudih začetnih napakah previdno zagovarja le tisto, kar blagoslovijo njegovi strankarski kolegi.
Predvolilne obljube
Za prvih sto dni kanclerja Peera Steinbrücka bi to pomenilo takojšnje zvišanje najnižje plače na 8,50 evra na uro, s čimer bi po njegovem prepričanju končno prenehali subvencionirati premalo plačano delo, izenačenje plač za moške in ženske za isto delo, solidarnostne pokojnine z najnižjo vrednostjo 850 evrov po 63. letu za tiste, ki kljub dolgoletnemu delu ne presežejo meje revščine, investicije v otroško varstvo, vsem dostopna stanovanja, dvojno državljanstvo in tako naprej do višjih davkov za najbogatejše, boljšega reguliranja finančnih trgov ter boja proti davčnim utajam.
Takšne predvolilne obljube so mnogim všeč, v politični sredini, ki tradicionalno odloča o volilni zmagi, pa se zavedajo tudi njihove cene. Iz bogatih povojnih izkušenj Nemci vedo, da jim nikoli ni koristilo, če je država preveč pritisnila na podjetnike, pod vladavino Merklove pa uživajo nizko brezposelnost in gospodarsko rast. Prepričani bodo še naprej verjeli v pravičnejšo delitev bogastva nemške družbe, na nasprotni strani pa mnogi verjamejo, da jih je v sedanje blagostanje pripeljala politika spodbujanja gospodarske rasti socialdemokratskih in krščanskodemokratskih kanclerjev.
Presenečenja so še mogoča in jih v predvolilnem obdobju tudi v Nemčiji nikoli ni manjkalo, nekatere javnomnenjske raziskave pa v minulih tednih kažejo krčenje podpore za Zelene, ki so doslej znali odlično ujeti razpoloženje izobraženega mestnega prebivalstva. Ni še jasno, ali idealni socialdemokratski partnerici škodi zavzemanje za obvezni vegetarijanski dan v tednu ali pa tiho namigovanje na sprejem podpore Levice. Če se bo takšen trend nadaljeval, bo levosredinsko upanje na konec vladavine Angele Merkel še bolj oddaljeno.
