Pri slovenskih vojakih v Afganistanu

Bala Baluk – Na helikopterskem pristajališču v oporišču Leimbach v mestecu Bala Baluk na jugozahodu Afganistana je v nedeljo zjutraj pristal ameriški reševalni helikopter. Od klica na pomoč do prihoda reševalcev iz Šindanda je minilo dobrih dvajset minut. Slovenski vojaki, pripadniki 15. kontingenta SV v Afganistanu, so na pristajalno stezo na nosilih prinesli dva pripadnika afganistanske vojske, ki sta bila huje ranjena, ko je njuno vozilo v jutranjih urah le nekaj kilometrov od oporišča zapeljalo na bombo. V času, ko je reševalni helikopter letel proti Bala Baluku, je slovenskemu vojaškemu zdravniku Cirilu Trčku s svojim moštvom oba ranjenca uspelo stabilizirati.

»Ko se kaj takega zgodi prvič, si seveda šokiran, a veš, da ne smeš popustiti, saj smo kot vojaki zavestno sprejeli tveganje. Ko se zgodi nekajkrat, je šok precej manjši, a na človeško trpljenje se ni mogoče navaditi, pa četudi je to del tvojega posla,« je po tem, ko je reševalni helikopter poletel proti bolnišnici v oporišču Dwyer na jugu države, dejal podpolkovnik Uroš Paternus, namestnik poveljnika slovenskega kontingenta v Afganistanu in prvi mož slovenske odprave v oporišču Leimbach, ki so ga pripadniki SV »podedovali« od Američanov, a ga nato z lastnimi rokami spremenili v nekakšen – za afganistanske razmere – udoben »dom daleč do doma«.

Slovenija, država v vojni

Oporišče v Bala Baluku in okolje, v katerem deluje glavnina 15. kontingenta SV, je v kontekstu dosedanjih mednarodnih misij Slovenske vojske nekaj povsem novega. Leži v neposredni bližini bojišča in je redno izpostavljeno raketnim napadom. Pripadniki SV v Bala Baluku imajo pri svojem delu veliko več samostojnosti in odgovornosti kot katera koli odprava pred njimi. Če se je bilo iz udobnih in sorazmerno varnih oporišč v Heratu mogoče še nekako izogniti jasnemu odgovoru o tem, ali je Slovenija del afganistanske vojne, to na jugozahodu Afganistana, kjer so napadi različnih uporniških frakcij del vsakdanjika in nastavljena eksplozivna sredstva način komunikacije, ni mogoče. Slovenija je država v vojni.

Potem ko so pred poldrugim letom padle tako imenovane nacionalne omejitve in so pripadniki SV v Afganistanu prevzeli inštruiranje in mentoriranje bataljona (kandaka) afganistanske vojske (ANA), se je del kontingenta najprej preselil v Šindand ob iranski meji, od tam pa v Bala Baluk, ki leži v dolini reke Farah Rod in ob ključni afganistanski cestni povezavi, tako imenovanem cestnem obroču. Peklensko vroča in suha dolina, kjer so nastanjeni slovenski vojaki, je ena ključnih strateških točk zahodnega Afganistana in zato tudi eno bolj nevarnih območij v regiji, kjer – v nasprotju s Heratom – dejansko poteka vojna. Vsakršno drugačno poimenovanje tukajšnjih razmer je metanje puščavskega peska naravnost v oči tako vojakom kot njihovim družinam in javnosti. Območje med Farahom in Šindandom, ki ga nadzira afganistanska enota, ki jo inšturirajo pripadniki SV, je prepredeno z različnimi uporniškimi frakcijami – od talibov do zasebnih vojsk in opijskih milic – in je tradicionalno konfliktno. Najbolj »vroče« točke so bile vroče tudi med sovjetsko okupacijo, na katero spominja pred oporiščem Leimbach stoječe okostje hotela, kjer so nekoč bivale družine sovjetskih časnikov.

»Naša naloga v Afganistanu je zdaj drugačna kot prej, o tem ni nobenega dvoma. To ni mirovna operacija. Izobražujemo pripadnike afganistanske vojske. Poudarek je na izobraževanju častnikov in podčastnikov. Zelo pomembno je bilo, da smo se znebili nacionalnih omejitev, ki so nam onemogočale, da bi vojake, ki jih urimo, spremljali tudi na terenu, v operacijah. To je vplivalo na kredibilnost. Zdaj je drugače. Točno vemo, zakaj smo tu in kakšne so naše naloge. Afganistansko vojsko hočemo skupaj z zavezniki spraviti na raven, ko bo lahko prevzela nadzor nad celotno državo. Leto 2014, ki ga je določilo poveljstvo Isafa, je realno, a mentorske ekipe bodo ostale. To, kar zdaj počnemo v Afganistanu, je zelo pomembno za razvoj Slovenske vojske. Zdaj ne hodimo le na treninge, ampak igramo tudi tekme,« je dan prej v Heratu dejal poveljnik slovenskega kontingenta polkovnik Dobran Božič, ki je okoli sebe zbral močno in izkušeno ekipo. Skoraj vsi člani kontingenta so »misijonarski veterani«. »Ko se je v Sloveniji začelo govoriti o našem pospešenem umiku iz Afganistana, smo mi le nadaljevali svoje delo. Delo, ki ga bi radi končali,« je dodal polkovnik Božič.

Afganistan, projekt v krizi

Slovenskega oporišča v Bala Baluku se drži vojašnica afganistanske vojske, v kateri je nastanjen 6. bataljon, ki ga v okviru OMLT inštruirajo in mentorirajo pripadniki slovenskega kontingenta. Sredi dneva, ko se temperatura približa petdesetim stopinjam, in sredi muslimanskega svetega meseca ramadana, ki vernikom zapoveduje strog post, utrujenim afganistanskim vojakom komaj uspe dvigniti pogled. Večina jih je zatopljenih v nekakšno večtedensko hibernacijo, ki jo sem in tja prekinejo uporniški napadi.

V zadnjih tednih se je zamenjalo poveljstvo bataljona, kar je slovenskim mentorjem, ki jim je s prejšnjim poveljniškim moštvom uspelo vzpostaviti zelo pristen in profesionalno učinkovit odnos, povzročilo velike težave. Še posebej zato, ker so nekateri slovenski častniki in podčastniki po vrnitvi z dopusta v afganistanski enoti opazili veliko novih obrazov. »Kar se tiče varnosti, je to zelo slabo. Možnost infiltracije je zelo visoka,« nam je povedal eden izmed slovenskih častnikov. »Danes je bil za nas zelo slab dan. Dva naša vojaka sta bila ranjena,« je med našim obiskom afganistanske vojašnice dejal poveljujoči častnik 6. bataljona polkovnik Nader Amzai.

Teče že sedmo leto slovenskega sodelovanja v mednarodni vojaški operaciji v Afganistanu. Nekoč – vsaj na videz – uspešen projekt mednarodne skupnosti je zašel v hudo krizo. Od padca talibskega režima bo jeseni minilo deset let. A v vseh desetih letih nikoli ni bilo huje kot v zadnjih nekaj tednih. V prvi polovici avgusta je bilo ubitih 56 tujih vojakov. »Ko sem bil leta 2005 prvič v Afganistanu, smo imeli pripadniki mednarodnih sil pobudo. Danes je nimamo,« je razmere na afganistanskih bojiščih strnil stotnik Klemen Mijatov.