Tiskane izdaje
New York - Barack Obama bo danes spet prisegel kot predsednik Združenih držav Amerike, tokrat s precej manj navdušenja in pretiranega upanja, s katerim ga je pred štirimi leti pospremila skoraj ekstatična množica. Upanje se je v prvih štirih letih političnega realizma precej obrabilo, že prvi dan pa ga čaka vrsta težav: od spopada s konservativno desnico za dvig meje zadolževanja, v katerem sicer zmaguje, do kriznih žarišč v Maliju in Siriji.
Obama bo jutri postal drugi Američan v zgodovini, ki je kar štirikrat prisegel kot predsednik Združenih držav. To je doslej edinemu uspelo Franklinu D. Rooseveltu, ki so ga štirikrat zapored izvolili v Belo hišo. Na olajšanje današnje desnice prvi temnopolti predsednik ne bo štiri mandate »uničeval države«, kot mu nenehno očitajo. Letos je ustavno določeni dan prisege na nedeljo, zato bo danes v modri sobi Bele hiše najprej krajša slovesnost s prisego, jutri pa bodo še enkrat pred javnostjo in z vsem potrebnim spektaklom ponovili vajo. Tudi leta 2009 je Obama prisegel dvakrat, saj je predsednik vrhovnega sodišča John Roberts med javno proceduro zamešal vrstni red besedila, zato so naslednji dan prisego ponovili v Beli hiši.
Takrat mu je George Bush mlajši predal državo, ki se je zvrnila v globoko recesijo. Gospodarstvo se je krčilo po pet odstotkov na leto, vsak mesec je brez dela ostalo 800.000 Američanov, vojska pa je počasi krvavela na dveh oddaljenih bojiščih. V tem času mu je uspel preobrat, ne veličasten, a podjetja so vendarle spet zadihala, nezaposlenost se počasi zmanjšuje.
Kronski dragulj prvega mandata je reforma zdravstvenega zavarovanja, ki prvič v zgodovini večini Američanov zagotavlja zavarovanje. Za oceno njene uspešnosti bo treba počakati na izvedbo v praksi, toda nova štiri leta in lanski nekoliko presenetljivi blagoslov vrhovnega sodišča pomenijo, da bodo sicer ostri nasprotniki »socialistične reforme« na desnici le težko izničili doseženo.
Grozeči dolg
Njegova najtežja naloga je ureditev ameriških financ. Admiral Mike Mullen je še kot poveljnik vrhovnega štaba leta 2010 opozoril, da je največja strateška grožnja ZDA naraščajoči dolg države. Od takrat se je napihnil za dodatnih tri tisoč milijard in zdaj znaša že krepkih 16.000 milijard dolarjev. Največ so pridelali recesija in ukrepi za pomoč gospodarstvu, pomagali niso niti nižji davki, ki jih je z olajšavami uvedel predsednik Bush mlajši, niti finančno krvavenje dveh dragih vojn.
ZDA se spopadajo z valom upokojevanja babyboom generacije, predsednika pa čakajo boleče reforme pokojninskega in socialnega sistema, če noče leta 2017 zapustiti države na poti v bankrot, kar bi zasenčilo vse njegove dosežke. Pri tem mu za vrat dihajo republikanci in še posebno čajankarsko gibanje znotraj desnice. To zahteva tako ostre proračunske reze, predvsem v državno pomoč najbolj občutljivemu revnemu sloju, da so evropski varčevalni ukrepi videti kot program socialne pomoči. Eno ključnih vprašanj bo odnos z republikanci v kongresu. Stara dobra stranka je doslej drsela proti vse bolj konservativnim stališčem, z vrnitvijo proti ameriški politični sredini, ki ni popolnoma nemogoča, pa bi Bela hiša in kongres lahko dosegla Veliki dogovor, kot imenujejo paket varčevalnih ukrepov in višjih proračunskih prihodkov. Zadnji so po dvigu davka za najpremožnejše politično dosegljivi samo z reformo davčne politike in ukinjanjem davčnih olajšav.
Slovo policista
Predsednik, ki je prvi mandat začel z Nobelovo nagrado za mir, te doslej še ni upravičil, razen če mu v dobro štejemo to, da v nasprotju s predhodnikom ZDA in sveta ni potisnil v nove spopade. Strateški optimizem in taktična previdnost, kot so poimenovali njegovo zunanjo politiko, sta se pokazala kot neučinkovita. Resetirani odnosi z Rusijo so ostali blizu zmrzali, arabski svet ni sprejel ponujene roke, zavrnil jo je tudi Iran, Evropa skoraj užaljeno ugotavlja, da se snubec onkraj Atlantika ne zanima več zanjo.
ZDA se pod Obamo vse bolj umikajo iz vloge svetovnega policaja in »vodijo iz ozadja«, kar se je pokazalo že v Libiji, ko je pobudo prepustil evropskim zaveznikom. To doživljajo tudi sirski uporniki, ko že poldrugo leto zaman prosijo vsaj za zaščito pred vladnimi letali, tudi sever Afrike je prepustil Francozom. Ameriška pozornost je usmerjena na območje Tihega oceana, kjer se spopadajo z vse bolj samozavestno Kitajsko, saj se hkrati z gospodarstvom povečuje tudi njena vojaška moč.
Kitajska bi že leta 2017 lahko presegla obseg ameriškega gospodarstva, zato so dvostranski odnosi med državama postali najpomembnejši za stabilnost sveta. Še posebno v trenutku, ko vse bolj nacionalistični azijski velikan želi na hitro in s pomočjo svoje rastoče vojske rešiti stare ozemeljske spore s sosedi. Če želi Obama ostati v zgodovini zapisan kot uspešen, ne samo kot prvi temnopolti predsednik, mora vzpostaviti ozračje večjega zaupanja in sodelovanja med državama.
Temne sence
»Večkrat sem dejal, da bom zaprl ujetniško taborišče na Guantanamu, to bom uresničil.« Njegove besede po volilni zmagi iz leta 2008 ga bodo preganjale tudi v drugem mandatu. Ob enajstem letu delovanja zloglasnega Guantanama, imenovanega tudi Gitmo, se zdi, da so možnosti za njegovo zaprtje še manjše, kot so bile pred štirimi leti. Kongres je Obami zvezal roke z odločitvijo, da ne dovoljuje financiranja namestitve pripornikov na ozemlje ZDA, zato so se začela njihova premeščanja po svetu. In z njimi razburjenja, kot jih v teh dneh doživlja Slovenija zaradi govoric o njihovem prihodu.
V taborišču je še vedno 166 ljudi, večinoma iz Jemna. Približno polovico bi jih morali že izpustiti, a ne vedo, kam. Hkrati si je ameriški predsednik pridržal pravico, da ducati drugih brez sodnega procesa in brez časovnih omejitev ostajajo zaprti, ker naj bi ogrožali varnost ZDA. Humanitarne organizacije, kot je Amnesty International, že več let opozarjajo, da so pripori v Guantanamu, sojenji na vojaških komisijah ter pomanjkanje politične volje za popravo krivic kršenje človekovih pravic.
A Gitmo ni naglavni greh Obamovih prvih štirih let. Pod njegovim nadzorom so ZDA dobile floto morilskih brezpilotnih letal, ki po nalogu Bele hiše v Afganistanu, Pakistanu, Somaliji in Jemnu brez sodnih postopkov pobijajo teroristične osumljence. Obama je odobril že približno 350 napadov, v katerih je po najnižjih ocenah umrlo vsaj 2600 ljudi. Čeprav so brezpilotna letala vojaško učinkovito orodje, so zasejala val sovraštva do ZDA med državami, kjer sejejo smrt z neba.
Politične eksekucije, v katerih ne umirajo samo domnevni teroristi, ampak tudi številni nedolžni, se bodo očitno nadaljevale, saj je Obama Johna Brennana, svojega svetovalca za boj proti terorizmu, predlagal za direktorja osrednje obveščevalne agencije CIA, ki ima svojo lastno floto. Angel smrti, kot so Brennana poimenovali nekateri kritiki, je odločen zagovornik uporabe brezpilotnih letal. Večina zahodnih držav, na čelu z Evropsko unijo, pa ob tem nekoliko v zadregi gleda stran.
