Privatizirano vohunjenje: kovanje dobičkov na račun nacionalne varnosti

Blackwater po vohunsko? Točno to. Nekateri ameriški novinarji so opozarjali na fenomen že pred leti, ko so mediji na vrhuncu iraške vojne razkrivali škandale z ameriškimi zasebnimi vojaškimi agencijami.

Tovrstne »zasebne vojske«, med katerimi so bili najbolj razvpiti pogodbeniki agencije Blackwater, so takrat skrivaj sklepale dobičkonosne posle s Pentagonom – danes bi rekli, da je država s tem »outsourceala« izključno svoje vojaške pristojnosti –, potem pa so njihovi »vojaki zasebniki« v Iraku lahko počeli vse mogoče svinjarije (tudi Abu Grajb je bil predvsem njihovo maslo). Ena izmed najbolj problematičnih posledic takšnega »privatiziranja vojne« je bila, da zasebnih agencij in njihovih podizvajalcev tako rekoč ni bilo mogoče kazensko preganjati zaradi kršenja vseh mednarodnih konvencij, ki jih je v vojaškem spopadu dolžna spoštovati vsaka država.

Afera Snowden in razkritja, povezana z ameriško agencijo za nacionalno varnost (NSA), so zdaj potrdili, da so imeli ameriški novinarji, ki so v letih 2005 in 2007 pisali ne le o zasebnih vojaških podjetjih in njihovih poslih v Iraku, ampak tudi o skrivnih pogodbah Pentagona in ameriških tajnih služb z »zasebnimi vohunskimi agencijami«, še kako prav. Tudi imena že takrat omenjanih in s tajnimi državnimi projekti povezanih podjetij, med katerimi je bilo največkrat slišati za Boeingovo hčerinsko podjetje Narus, družbi CSC in Logicon, so bolj ali manj ista. Med njimi se je že takrat pojavljala tudi družba CACI International, v kateri je bil nazadnje zaposlen Edward Snowden in ki je že pred leti ameriškim tajnim službam po pogodbi »dobavljala« tudi prevajalce (beri: zasliševalce) za škandalozni iraški zapor.

Vrtoglavi zneski

Po Snowdnovem razkrinkanju šefa CACI Booza Allena Hamiltona, ki naj bi bil eden prvih zasebnih partnerjev ameriške administracije oziroma njenih tajnih služb pri sklepanju pogodb o privatizaciji kibernetskega vohunjenja, so se med drugim razkrile številke o megalomanskih poslih, ki jih tovrstne zasebne vohunske organizacije opravljajo za državo. Samo CACI z več kot 25.000 zaposlenimi je imel lani 5,8 milijarde dolarjev prometa, kar 99 odstotkov poslov pa je menda opravil po pogodbah z ameriško administracijo.

Ves ta veliki posel med državnimi tajnimi službami in različnimi zasebnimi »vohunskimi podjetji«, v katerem so se odlično znašli mnogi nekdanji visoki državni uradniki in šefi tajnih služb, ki so uspešno »privatizirali« nekoč izključno državne vohunske posle, se je menda začel že pred 11. septembrom. Med letoma 1995 in 2005 se je število pogodb med državnimi tajnimi službami in zasebnimi podjetji povečalo za kar 38 odstotkov, vrednost poslov pa se je več kot podvojila.

Po letu 2005 je ta »nova panoga«, ki se ukvarja z zasebnim vohunjenjem in vsemogočimi prisluškovanji, doživela pravo eksplozijo. Poznavalci po razkritju programa Prizma­ cinično trdijo, da ima največji vohunski aparat na svetu (NSA) v lasti tako rekoč samo še telefone in računalnike v svoji centrali. Pri vsem drugem se agencija za nacio­nalno varnost, ki prisluškuje državljanom, državam in politikom vsega sveta, že povsem zanaša na »zasebne pogodbene partnerje«. Po 11. septembru se je namreč v ZDA razvila gigantska »industrija vohunjenja«, v kateri zasebna podjetja praktično opravljajo vse posle, ki so jih nekoč državne tajne službe.

Med največjimi profitarji te privatizacije je najti vse mogoče ljudi – od internetnih podjetnikov, kot sta ustanovitelj PayPala in nekdanji Facebookov menedžer Peter Thiel, do tradicionalnih orožarskih koncernov in tako rekoč večnih državnih pogodbenih partnerjev, kakršen je Boeing. V tej cvetoči industriji vohunjenja zbiralci podatkov za tajni službi, kot sta NSA ali Cia, po nekaterih podatkih pospravijo v svoj žep že več kot 70 odstotkov ameriškega proračuna, namenjenega državni varnosti. Koliko je to v resnici, je težko reči, vendar strokovnjaki menijo, da gre za približno 75 milijard dolarjev.

Država izgublja nadzor

Pri vsem skupaj seveda ne gre le za denar, tehnologijo, nadzor nad enormnimi količinami podatkov in vdiranje vsemogočih vohunskih programov v tako rekoč vse načine sodobnega digitalnega komuniciranja. Bolj vzbuja skrb to, da država, nekoč edina lastnica pravice do vohunjenja, s takšnim privatiziranjem področja pospešeno izgublja demokratični nadzor nad tovrstnim početjem. Po prepričanju Allison Stanger, profesorice politologije na univerzi Middlebury in avtorice knjige o posledicah takšnega »outsourceanja« dejavnosti tajnih služb, se država, »ko pri opravljanju temeljnih nalog naenkrat postane tako odvisna od zasebnega gospodarstva, praktično ne more postaviti nasproti pritiskom in interesom lastnikov tega zasebnega kapitala«.

V rokah zasebnih lastnikov se namreč na lepem znajdejo ne le ves potreben know how in tehnologija, ampak tudi vsi ključni podatki in gore občutljivih informacij, ki jih je ta »sektor« edini še zmožen obvladovati in jih – po svoji presoji – v pravem trenutku posredovati (ali pa tako kot Snowden izdati) ustreznim ljudem. S točno določenim ciljem in vso »družbeno močjo«, ki temelji prav na posedovanju teh podatkov.

Podobno kot pri »privatiziranju vojne« (Blackwater) gre torej tudi pri privatizaciji tajnih služb za nevarno pošast, ki jo je demokratična država, v kateri ljudje vendarle vsakih nekaj let še volijo politike, izpustila iz kletke, zdaj pa je praktično ne more več obvladovati. Edward Snowden bi si torej za razkritje razsežnosti teh skrivnih procesov, ki potekajo daleč od oči volivcev, najbrž zaslužil Nobelovo nagrado, ne pa ruskega »zapora«.