Protesti v Turčiji − neurje, ki se je dolgo pripravljalo

Ljubljana − Nenaden izbruh protestov, ki so se ta konec tedna iz istanbulskega parka Gezi kot blisk razširili po Turčiji, je presenetil­ mnoge. A to je vihar, ki se je dolgo pripravljal, usoda na betonsko smrt obsojenega otočka­ zelenja pa je bila le katalizator nakopičenega besa liberalne turške mladine nad sedanjo vlado, meni politični analitik Ekrem Güzeldere iz istanbulskega urada think tanka European Stability Initiative.

Povod za proteste, ki so se začeli pred dobrim tednom zaradi načrtov istanbulske oblasti, da bi na območju parka blizu trga Taksim, ene izmed zadnjih zelenih površin v hitro rastočem urbanem kolosu na Bosporju, zgradili trgovski center, bi lahko nepoučenemu opazovalcu zvenel kot ekološko, povsem lokalno vprašanje. A še zdaleč ni tako, je pojasnil Güzeldere: »To je splošnejši protest proti komercializaciji javnih površin in neoliberalni politiki vlade, ki ne upošteva ekoloških zadržkov. Ne le glede parka Gezi, ampak tudi glede tretjega mostu [čez Bospor], tretjega [istanbulskega] letališča, dveh načrtovanih jedrskih elektrarn, množične gradnje jezov ...«

Večinoma mladi, svobodomiselni protestniki v vztrajnem vladnem ignoriranju pripomb opozicije in civilne družbe glede obsežnih infrastrukturnih projektov vidijo le še en dokaz o čedalje bolj avtoritarni naravi oblasti, ki je že več kot desetletje trdno v rokah Stranke za pravičnost in razvoj premiera Recepa Tayyipa Erdoğana. Tovrstni očitki sicer letijo na vlado že več let, a se razmere v zadnjem času poslabšujejo, saj je vlada v odsotnosti močne opozicije vse manj pripravljena prisluhniti kritičnim glasovom. Če dodamo še nedavno »ideološko« odločitev o strogem omejevanju prodaje in oglaševanja alkohola, ki je v liberalnem delu turške javnosti sprožila glasna svarila pred islamizacijo doslej strogo sekularne države, in nadaljevanje pritiskov na medije, dobimo razloge za eksplozivno mešanico nezadovoljstva, ki je na ulice Istanbula, Ankare in drugih turških mest pognala na tisoče ljudi in Erdoğanovi vladi zastavila najhujši izziv doslej.

Nestrankarski upor

Turški premier je pripisal odgovornost za proteste, v katerih je bilo poškodovanih na stotine ljudi, več kot 1700 pa jih je oblast aretirala, opozicijski Republikanski ljudski stranki (CHP), glavni dedinji kemalizma. Toda istanbulski politični analitik se s tem ne strinja. »To je nestrankarski, državljanski protest civilnodružbenih organizacij, ki niso povezane z opozicijskimi strankami. Nasprotno, njihovi privrženci celo ostro nasprotujejo udeležbi članov CHP in [skrajno nacionalistične] MHP na protestih,« je v pogovoru za Delo poudaril Güzeldere. Ob tem je opozoril, da so tovrstne prodemokratične civilnodružbene organizacije brez strankarskih povezav za Turčijo nekaj novega, težave pri doseganju ciljev pa da bi lahko imele prav zaradi dejstva, da nimajo zastopnikov v parlamentu. Dodaten problem je, seveda, pestrost njihovih zahtev, ki imajo po sogovornikovem mnenju skupni imenovalec – »željo po bolj demokratični vladavini, ki bo upoštevala mnenje opozicije in civilne družbe, zagotavljala svobodo medijev in ne bo posegala v življenjski stil svojih državljanov.«

Ob izbruhu neredov so se pojavila ugibanja o povezavi uličnega vrenja s skorajšnjim epilogom sojenja pripadnikom ultranacionalistične skupine Ergenekon. Proces proti domnevnim pučistom, obtoženim pripravljanja bombnih napadov in atentatov s ciljem priprave terena za vojaški udar in strmoglavljenje proislamistične AKP z oblasti, je najbolj vidna epizoda obračuna Erdoğanove vlade z nekoč nedotakljivo turško vojsko, zato nekateri menijo, da bi lahko bili sedanji neredi, vnaprej pripravljeni ali ne, nekakšna uvertura v vnovičen poseg generalov v politiko, že peti po letu 1960. A Güzeldere ne verjame v takšne špekulacije: »Vojska je bila v zadnjih letih tako oslabljena, da državni udar ne pride v poštev, poleg tega gibanje, ki se je v teh dneh odpravilo na ulice, ni povezano s kemalisti in privrženci obtoženih v primeru Ergenekon. Njihove politične zahteve nimajo nobene skupne točke.«

Dogajanje na turških ulicah je, kot rečeno, doslej največji izziv za Erdoğanovo vlado, vendar so ugibanja o njenem morebitnem padcu,­ ki ga protestniki zahtevajo vse glasneje, preuranjena. Da bi se kaj takega zgodilo že v prihodnjih tednih ali mesecih, bi moral nastati razkol v vrstah vladajoče AKP, kar je precej neverjetno, razmišlja Güzel­dere, tudi po zaslugi dejstva, da je Erdoğan pred zadnjimi volitvami poskrbel, da so v poslanske klopi prišli ubogljivi kadri, od katerih je le redko slišati kritično besedo na račun njegove vladavine. Edino možnost za kaj takega vidi, če bi avtoritarnemu stilu vladanja nenaklonjeni del AKP (ta v parlamentu uživa absolutno večino) izstopil iz stranke in se povezal z bolj zmernim delom opozicijske CHP v novo stranko. A kot priznava, so v Turčiji takšni primeri znotrajstrankarskega uporništva izjemno redki.

Tudi srednjeročno, če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, istanbulski analitik ne vidi veliko možnosti za korenite spremembe. Res je, da se je protivladnim pozivom kemalistov in nacionalistov, ki vseskozi kritizirajo AKP zaradi domnevne skrite agende spremeniti Turčijo v islamsko republiko po vzoru Irana, zdaj vzporedno pridružila prodemokratična civilna družba, ki nasprotuje njeni naraščajoči avtoritarnosti, vendar slednja (za zdaj) ni formalno politično organizirana.

Jedro podpore vladajoči stranki, ki ga predstavlja predvsem konservativni, verni del turške družbe, medtem ostaja trdno, obenem pa ne gre pričakovati drastičnega upada podpore AKP, dokler se bo Erdoğanova vlada ponašala s tako prepričljivimi ekonomskimi kazalci kot doslej. »Ob sedanji vsenavzočnosti AKP v politiki, ekonomiji in medijih ji bodo opozicijske stranke težko odvzele absolutno večino,« je ugotovil Güzeldere.

Ali to drži, bo znano najpozneje prihodnje leto, ko se bo v Turčiji začel volilni maraton, ki bo pomembno začrtal smer razvoja maloazijske sile v naslednjih petih do desetih letih. Spomladi ga bodo odprle lokalne volitve, sledili bodo prve neposredne predsedniške volitve (Erdoğan se še ni javno izrekel glede kandidature) in glasovanje o načrtovanih ustavnih spremembah, zaokrožile pa ga bodo splošne ­volitve leta 2015.