Proti »socialnemu turizmu« iz članic EU

Berlin – V Leipzigu živeča Romunka Elisabeta D. verjame, da ima pravico do nemške socialne podpore kljub temu, da ni v tej državi nikoli delala niti si iskala dela in evropska komisija ji daje prav. V letu, ki Romunom in Bolgarom dovoljuje vse pravice, povezane s članstvom v EU, so Nemci ogorčeni.

Vse kaže, da v primeru Elisabete D. za nemško državo velja krilatica o neumnosti tistih, ki so predobri. Če bi Romunko, ki je leta 2010 s svojim sinom prišla k sestri v Leipzig, po treh mesecih brez dela in zaposlitve poslali domov, danes morda ne bi imeli na grbi eksplozivnega primera pred evropskim sodiščem, ki bo v letu evropskih parlamentarnih volitev morda pomagal krepiti protievropske stranke. Namesto tega so ji za sina dali otroški dodatek in še podporo za samohranilstvo, potem pa se je Elisabeta odločila, da hoče še socialno podporo, znano z nazivom Hartz IV.

Ker je ta v Nemčiji povezana z delom ali vsaj s pripravljenostjo za delo, so ji jo socialne službe zavrnile, Romunka pa je po svojo pravico šla na sodišče. Kot je običajno v primerih tujih državljanov, se je to obrnilo na evropsko sodišče, to pa je za mnenje zaprosilo tudi evropsko komisijo.

Proces se bo začel šele poleti, kot poroča časopis Süddeutsche Zeitung, pa je evropska komisija že presodila, da Elisabeti podpora pripada. Ker ni delala, bi jo nemška vlada po treh mesecih lahko poslala domov, saj tudi evropska telesa zavračajo nezmerne zahteve po socialni pomoči. Ker pa je lahko ostala, ima po štirih letih življenja v Nemčiji že več upanja na socialno podporo. Nemčija si je zato, ker priseljencev brez dela pogosto ne pošilja domov, prislužila pohvale evropske komisarke za pravosodje Viviane Reding, v Bruslju pa zdaj evropski gospodarski velesili, ki privablja številne ekonomske in socialne priseljence, obljubljajo še večje glavobole. Mnenje, ki so ga poslali sodišču, po poročilih nemških medijev ne obravnava le socialnih pravic Elisabete D., ki s komaj tremi razredi osnovne šole ni niti malo zanimiva za razvito nemško gospodarstvo, slabše plačanih del pa očitno noče opravljati sama, ampak vseh priseljencev.

Sprevržena solidarnost

Zaradi tega so se še posebej razjezili v bavarski krščanskosocialni uniji CSU, njihov evropski parlamentarec Markus Ferber evropski komisiji očita sprevrženo solidarnost, zaradi katere lahko trpi vse evropsko združevanje. »Popoln dostop do posameznih socialnih sistemov ni bila nikoli želja zakonodajalcev, evropska komisija pa ni tu zato, da bi zagovarjala ideal, ampak mora upoštevati dejanske možnosti držav članic,« je münchenskemu dnevniku povedal bavarski politik. Tudi v CDU kanclerke Angele Merkel zavračajo pravico do nadomestila za brezposelnost za ljudi, ki niso v Nemčiji nikoli delali. Številni nemški komentatorji tudi poudarjajo, da bi bila takšna razsodba evropskega sodišča najlepše darilo skrajnim desničarjem in vsem drugim, ki že zdaj nasprotujejo evropskemu združevanju.

Nemške razprave o Elisabeti D. vsaj malo spominjajo na tiste v Veliki Britaniji, ki je tudi ena najbolj zaželenih ciljev za priseljence iz Romunije in Bolgarije. Prvega Romuna, ki je prispel po umiku vseh omejitev, je na letališču Luton celo pričakal laburistični parlamentarec Keith Vaz, tridesetletni Victor Spirescu pa je v avtopralnici, kjer ga je čakalo delovno mesto, delal en sam dan, poročajo britanski mediji. Nekateri sicer domnevajo, da so ga odpustili zaradi medijskega vrveža okrog njega, priseljevanju nenaklonjena britanska javnost pa že domneva, da ga samo bolj mikajo drugačni načini pridobivanja denarja, morda celo nezakoniti, saj naj bi bil po poročilih iz Romunije odvisnik od mamil, ki je bil doma obsojen zaradi pretepa svojega dekleta, potem ko ga je ta obtožila, da noče delati.

Uspešna, le kot država priseljencev

Bodo takšni ljudje dobili socialno podporo, takoj ko izstopijo iz letala, se sprašuje ogorčena nemška javnost. Manj vročeglavi pa spominjajo, da celo bavarska CSU nima nič proti prihodu brazilskega nogometaša v nogometni klub FC Bayern, ampak samo proti tako imenovanemu socialnemu turizmu tistih, ki bi od nemške družbe radi samo jemali. »Od kje pa bo prišla delovna sila in plačniki socialnih prispevkov,« sprašuje komentator konservativnega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung, a hkrati vladi priporoča ukrepanje: »Še posebej v mestih kot Berlin, Duisburg in Dortmund se kaže, da ni vsak priseljenec diplomirani inženir in nekateri ne nameravajo sami služiti za življenje.« Tistim, ki še vedno sanjajo o multikulturni viziji, komentator priporoča, naj si preberejo koalicijsko pogodbo. Ta zavrača množično priseljevanje tistih, ki hočejo predvsem socialne ugodnosti.

Kdor hoče delati kaj takšnega, kar Nemčija potrebuje, pa je dobrodošel, negovalke za starejše, ki prihajajo iz Portugalske, poljski vodovodarji ali španski inženirji ne motijo nikogar, če rešujejo pomanjkanje kvalificirane delovne sile v državi. Še manj bodo motili v prihodnosti, saj naj bi imela Nemčija leta 2030 po napovedih statistikov šest milijonov manj zaposlenih kot danes. »Nemčija lahko le kot država priseljevanja ostane gospodarsko uspešna,« meni direktor Instituta za prihodnost dela (IZA) Klaus Zimmermann. Države magneti za revne priseljence pa bodo morali vseeno odločiti, kaj storiti s številnimi berači in tatovi, ki tudi prihajajo ali pa so celo že prišli. Ob neprijetnih podobah romskih mater z otroki, ki beračijo pred trgovinami in železniškimi postajami, bo zagotovo še bolj odmeval tudi primer leipziške Romunke Elisabete D. Pozivi, naj zakonodajalci ukrepajo, se že množijo.