Renzi, mladi voditelj, ki se mu mudi

Velja za najbolj obetavnega mladega italijanskega politika, za vzhajajočo zvezdo Demokratske stranke. Toda tako kot Berlusconi in Grillo ima Matteo Renzi velik ego, oder rad obvladuje sam. V palačo Chigi vstopa na zelo problematičen način: Italija bo dobila tretjega neizvoljenega premiera.

Devetintridesetletni firenški župan, ki je minulega decembra postal voditelj Demokratske stranke (PD), je telegeničen, hitro govoreč, karizmatičen politik novega kova, za svoj zgled pogosto navaja Tonyja Blaira. Je na poti, da postane najmlajši italijanski predsednik vlade v moderni zgodovini. Velja za bolestno ambicioznega politika, nima težav, če pride navzkriž s tistim, kar je bil rekel. Podobno kakor je nemški kancler Konrad Adenauer govoril, da mu mi mar za včerajšnje besede, je tudi Renzi povozil vse svoje donedavne izjave; češ da mu ni do strmoglavljenja aktualnega predsednika vlade in da bo zasedel premierski položaj zgolj z mandatom javnosti.

Samo nekaj dni po tem, ko je zagotovil Enricu Letti, da ga ne želi zamenjati v vladni palači (»Bodi miren, Enrico ...«), je storil prav to in uprizoril javni umor, ki spominja na obglavljenje Romana Prodija s strani Demokratske stranke, je o Renziju te dni zapisal Internazio­nale. Navaja, da bo mladi politik tretji italijanski premier zapored, ki ostaja brez podpore volivcev. »Bo edini evropski premier, ki ga državljani niso izvolili in ki nima sedeža v parlamentu.« Isti vir opozarja, da je Italija obenem edina država, v kateri trojica voditeljev treh najpomembnejših političnih strank, to so Matteo Renzi, Beppe Grillo in Silvio Berlusconi, nima parlamentarnega mandata.

Svojo bazo privržencev si je ustvaril z zavračanjem tako imenovane stare politike in zakulisnih mešetarjenj, prepričeval je z obljubami, da bo državo očistil skorumpiranih elit. Velja za »neizmerno ambicioznega« politika, to priznava kar sam, na očitke tačas odgovarja: »Zdaj potrebujemo veliko ambicioznosti; to pomeni, da Italija v prihodnjih mesecih in letih ne more obstati v razmerah negotovosti, nestabilnosti in ­oklevanja.«

Že s samim imidžem štrli iz povprečja: na sestanke prihaja v razpetih srajcah in z zavihanimi rokavi, vozi se z majhnim avtom ali kolesom, goji podobo drugačnega, modernega politika. V sklerotični italijanski politiki skuša prepričati s svežino, a je predvsem neizkušen; ni se preskusil na nacionalni ravni in niti ni član parlamenta, za seboj ima samo upravljanje renesančnih Firenc preteklih manj kot pet let.

Firenška opozicijska političarka je o njem za BBC izjavila, da se rad pohvali, da opravi svoje delo, vendar je njegova veščina večidel komunikacijska. »Zna se dobro prodajati.« Slovi po izraziti retoriki in jasni politični agendi, a njegova ekonomska strategija ne seže dlje od pozivov za podjetništvu prijaznejšo politiko in klestenje javne porabe, je Renzija ocenil Financial Times. Njegova zmožnost upravljanja kompleksnih gospodarskih in finančnih vprašanj ostaja veliko vprašanje.

Politik, ki vstopa v prevelike čevlje

Prihajajočega tretjega italijanskega ministrskega predsednika, ki bo v manj kot treh letih prevzel oblast brez volitev, pa čaka to isto, kar je očital tekmecu Enricu Letti; vodenje šibke koalicijske vlade in razdejanega gospodarstva. Italija je v najgloblji povojni recesiji, ima skoraj rekordne ravni brezposelnosti, več kot 41 odstotkov mladih je brez dela, javni dolg je gromozanski. Kritiki povedo, da premier Letta ni bil sposoben predstaviti verodostojnih rešitev, v času njegove vladavine se je brezposelnost vnaprej poslabševala, dvomi ljudi zaradi zniževanja plač in padanja življenjskega standarda so postali vse večji. Negotovo ostaja, kaj lahko ponudi naslednik Renzi.

Nekatere ocene so tudi pozitivne. Britanski FT je danes citiral izjave iz poslovnih krogov, razočaranih nad dosedanjo vladno garnituro, ki si z novim premierom obetajo zagon reform na trgu dela in spodbuditev izvoza. Namesto stare generacije, ki je pripeljala Italijo na rob bankrota, češ da z Renzijem prihaja oseba, ki je sposobna stvari premakniti naprej. To pa ni vsesplošno mnenje. Sergio­ Marchionne,­ direktor Fiata, ki se je nedavno združil s skupino Chry­sler, komentira, da mladi politik prihaja na oblast prezgodaj in sploh stopa v prevelike čevlje.

Sploh pa je negotovo, ali se po obdobju premiera Enrica Lette, ko je z italijanskega političnega prizorišča po dvajsetih letih odšel vsenavzoč Silvio Berlusconi, ponovno ne vrača etapa nestabilnosti. Poznavalci italijanske scene vedo, da je v preteklih letih Italijo sistematično spodkopavalo dvoje: politična nestabilnost in Berlusconi.­ Vprašanje je, ali se z Matteom Renzijem ne vrača oboje.