Tiskane izdaje
Če bi v kakšnem geopolitičnem kvizu postavili vprašanje, kar sledi v nizu števil, ki se začne z G7, nadaljuje z G8, poveča na G20 in znova zmanjša na G7, bi bil pravi odgovor BRICS. Takšna je namreč logika širjenja in krčenja kluba vodilnih svetovnih gospodarstev, ki pravkar prestaja resno preizkušnjo.
Finančni ministri takrat najbolj razvite četverice (ZDA, Velike Britanije, Zahodne Nemčije in Francije) so se prvič zbrali 25. marca 1973, da bi opredelili idejo vodilnega kluba globalnega gospodarstva. In medtem ko je bilo že istega leta doseženo soglasje, da se v klub vključi tudi Japonska, so morala nato miniti nadaljnja tri leta, da sta se lahko klubu pridružili še Italija in Kanada, s čimer se je izoblikovala skupina G7.
V času, ko je leta 1998 klubu pristopila Rusija, je Kitajska doživljala prve postmaovske težave finančne krize, preverjala prednosti in tveganja integracije v svetovno gospodarsko ureditev ter preverjala trdnost lastnega razvojnega modela, ki ni bil nič drugega kot kombinacija centralističnega nadzora in skrbno osvobajanega trga.
Nato pa je moralo miniti kar celo desetletje, da so se leta 2008 prvič sestali voditelji držav širšega kroga G20 in da se je iz kitajskega zornega kota pokazalo, da globalnemu trendu, ki se je vse očitneje opiral za rastoče ekonomije, ne bo ustrezalo nikakršno krčenje gospodarske elite na manjše število dejavnikov. Leto dni pozneje je v ruskem mestu Jekaterinburgu potekalo prvo vrhunsko srečanje BRIC, neuradne skupine držav, na katere razvojni energiji je počival velik del upanja, da se bo svet izkopal iz finančne depresije. Ko se je leta 2010 Braziliji, Rusiji, Indiji in Kitajski pridružila še Južna Afrika, je nastal BRICS, v katerega kratici se simbolično skriva zvočna oblika angleške besede »opeka« in v katerega gospodarskih potezah in vzajemni kompatibilnosti obstaja moč za nastanek novega zidu oziroma novega gospodarskega bloka najbolj vitalnih držav v razvoju.
Ves ta zgodovinski uvod je bil potreben zato, da bi razumeli, zakaj je bilo v torek pomembno edino to, kaj bodo glede suspenzije Rusije iz kluba G8 dejale članice BRICS. Te so najprej pograjale »sovražni jezik«, s katerim se zahodne sile v zvezi z ukrajinsko krizo obračajo na Vladimirja Putina, nato so poudarile, da na bodo uvedle sankcij proti Rusiji, na koncu pa zavrnile avstralski predlog, po katerem naj bi Putinu prepovedali udeležbo na vrhunskem srečanju G20, ki bo novembra v avstralskem mestu Brisbane. Tako so se vsi ukrepi, s katerimi je nameraval Zahod izvršiti pritisk na Kremelj in morda celo odriniti rusko šapo s Krima, vnaprej spremenili v preluknjan balon, ruski zunanji minister Sergej Lavrov, pa je lahko mirno izjavil, da bo začasna izključitev njegove države iz G8 »majhen poskus: počakali bomo leto ali leto in pol, da vidimo, kako se da živeti brez njih«.
Svetovni voditelji niso zahtevali tega, da se Rusija za vedno izključi iz kluba G7, tako da je začasna izključitev prej grozeče »opozorilo« kot končna odločitev. Odmeve te grožnje je bilo slišati vse do Kitajske, ki je med ukrajinsko krizo ves čas pod skrbnim nadzorom predsednika Baracka Obame. V Haagu je med svojim srečanjem s Xi Jinpingom celo poskušal pridobiti Peking na svojo stran, vendar pa je bilo to slišati precej bushevsko »z nami ali proti nam«, kar pa pri kitajskih zen-budistih nikoli ni slišati modro.
Nekateri analitiki so opazili, da je za Američane najpomembnejše vprašanje, ali se bo iz ukrajinske krize rodilo trdnejše zavezništvo med Rusijo in Kitajsko, in čeprav je kaj takšnega nemogoče že zaradi nasprotujočega stališča Pekinga do referendumov, odcepitev in vojaških posredovanj na tujem ozemlju, si je Obama moral misliti, da bo z izolacijo Moskve najbolj okrepil prav azijsko silo. Ne glede na to, kakšne sankcije bodo uvedli proti Rusiji, bodo te Putina neizbežno potisnile v kitajski gospodarski in politični objem, od katerega bo imel Xi Jinping neposredno korist.
Odstopanje od prepričanja
Xi je opazil, da so kot obrazložitev za začasno izključitev Rusije iz G8 navedli Putinovo »odstopanje od prepričanja«, ki ga deli ostalih sedem sil. Verjetno pri tem ni pomislil, da bo čez mesec in pol minilo 15 let, odkar so nekatere države tega kluba z vodenimi raketami napadle kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, kar nikakor ni v skladu s prepričanjem azijske sile o nedotakljivosti državne neodvisnosti.
Pa vendar je Xi med srečanjem z Obamo s kitajsko pragmatičnostjo Američanom predlagal, naj bodo pravični pri oblikovanju meril velesil, pa naj gre za prisluškovanje ali za območno prekrajanje pomorskih meja. Japonska je izkoristila priložnost in rusko vlogo na Krimu nemudoma primerjala s kitajskimi aspiracijami do otokov Senkaku (oziroma Diaoyju, kot jih imenujejo Kitajci). »To je prav tipično za Kitajsko, ki poskuša s svojo silo enostransko spremeniti status quo,« je izjavil visoki funkcionar v japonski vladi. »Po našem tolmačenju je to skorajda isto kot tisto, kar se dogaja na Krimu.« Celo če bi bilo japonsko tolmačenje pravilno, je povsem nerealno pričakovati, da ga bodo ZDA sprejele v trenutku, ko je zanje v zvezi s Krimom dragocena vsaka kitajska podpora. Xi Jinping je enkrat že dobil glavni dobitek, ko se je ukrajinska senca spustila nad vrhunsko srečanje v Haagu, tako da je spor okoli nenaseljenih otočkov v Vzhodnem oziroma komajda vidnih čeri v Južnem kitajskem morju v primerjavi s krizo na Črnem morju prava otroška igra.
Xi bo po varnostnem vrhunskem srečanju v Haagu nadaljeval evropsko turnejo, pri čemer lahko vnaprej zagotovimo, da bo uspešnejša, kot si je bilo mogoče predstavljati. Kitajci se namreč dobro zavedajo, kakšna je samotnost praštevil, poleg tega pa so tudi dobro izračunali, da G7 nima niti trohice tiste velike gospodarske moči, ki jo je imela pred štirimi desetletji. Vsak geopolitični kviz 21. stoletja nadaljuje številčni niz v smeri tistih, ki se razvijajo in rastejo. Točen odgovor na zahodno dilemo, kaj bi bilo treba storiti z Rusijo, ni nujno obnovitev G8, je pa vsekakor resnejše sodelovanje z BRICS. Nato pa je popolnoma vseeno ali številu 7 sledi 8 ali 20. Bistveno je, da se pogled usmeri k virom nove življenjske moči.
