Tiskane izdaje
Medtem ko se v Ženevi začenja nov krog pogajanj med predstavniki sirskega režima in dela opozicije, krvoločnost na sirskih bojiščih ne popušča. Mirovna pogajanja so bila do zdaj bolj ali manj namenjena sama sebi, a sirsko vojno je mogoče ustaviti le s politično rešitvijo. In do te je mogoče priti le s pogajanji.
V Ženevi bosta obe strani zastopani v enaki zasedbi kot konec januarja. To za razvoj pogajanj ni dobra novica. Režim sirskega predsednika Bašarja al Asada v Švici deluje enotno. Njegovi cilji − enako velja za strategijo − so jasni. Vsako besedo morajo vnaprej preveriti v Damasku, hkrati pa imajo na voljo ruske in iranske politične in vojaške svetovalce. Ob tem na terenu stopnjujejo pritisk na neenotne in razpršene nasprotnike, ki se zadnje tri mesece veliko bolj kot z režimskimi silami bojujejo med seboj.
Ravno popoln kaos na uporniški strani (straneh), ki v Ženevi, vsaj do zdaj, dejansko ni bila zastopana, pač pa so režimsko opozicijo predstavljali tretjerazredni disidenti in »hotelski gverilci«, je največja ovira premiku pogajanj z (dobesedno) mrtve točke. Razbitost upora, ki je bil v prvi osebi množine sposoben govoriti le v prvih, zdaj že dolgo časa pozabljenih mesecih vojne, režimu omogoča diktiranje ritma pogajanj in, kljub ponavljajočim se vojnim zločinom, krepitev režimske pozicije v mednarodni skupnosti.
Asadu je s pomočjo Saudske Arabije, svojega najhujšega nasprotnika, dejansko uspelo, da posledice vojne zdaj veljajo za tako rekoč njene − vzroke. Dokler razpršena sirska opozicija ne bo ponovno nastopila z enim samim glasom in dokler iz poveljniških pozicij različnih skrajnih sunitskih milic ne bodo - to delo lahko opravijo le njihovi ideološki in finančni očetje − »odstranjeni« uvoženi borci svete vojne, bosta sirska opozicija in upor proti režimu obsojena na umiranje na obroke. Marsikje tudi dobesedno.
Podobe iz Homsa
O tem se je med tridnevno akcijo reševanja najbolj ogroženih prebivalcev Homsa in dostave humanitarne pomoči prepričala tudi odprava Združenih narodov, ki v popolnoma opustošenem Homsu ni le komaj odnesla žive glave, ampak je videla veliko človeško tragedijo. Ko so pripadniki ZN prispeli v stari del tretjega največjega sirskega mesta, so se jim iz ruševin počasi in preplašeno približevali shirani starci, ženske in otroci. Mnogi so komaj hodili. Kljub uradni tridnevni zaustavitvi ognja je padalo tudi po najbolj ogroženem prebivalstvu.
Podobe iz Homsa so spominjale na najbolj tragične podobe nekih drugih vojn, za katere je veljalo, da se ne smejo »nikoli več« ponoviti. Stradanje prebivalstva v četrteh, v katerih so uporniška gnezda, je že dlje časa eno izmed močnejših režimskih orožij. Podobno do obisti cinično taktiko že nekaj časa marsikje uporabljajo tudi skrajne sunitske skupine. Ravno lakota je − seveda poleg vseprisotne smrtne nevarnosti in nepovratno uničenih življenj milijonov Sircev − glavni razlog, da je bilo med množico sirskih beguncev, s katerimi sem se pogovarjal v zadnjih tednih, zelo težko najti koga, ki še razmišlja o »revoluciji in uporu«. Že dolgo gre le še za preživetje.
