Tiskane izdaje
»Tega dneva nismo dobili, ampak smo si ga zaslužili s potrpežljivim delom,« je povedal Dačić. Tudi širitveni komisar Štefan Füle je razglasil začetek nove, ključne faze v odnosih Unije z Beogradom kot priznanje napredka v zadnjih mesecih. Največ da je bilo doseženo v odnosih s Kosovom. Srbija je prepričana, da pogajanja lahko konča do leta 2018 in dve leti pozneje, ko bo začel veljati naslednji sedemletni proračunski okvir, vstopi v Unijo.
Cilj bo težko uresničljiv. Hrvaška je od uradnega začetka pogajanj oktobra 2005 do vstopa 1. julija lani potrebovala do vstopa skoraj osem let. Potek pogajanj so med drugim zavirale težave s sodelovanjem s haaškim sodiščem, slovenska blokada in razmere v pravosodju. Poleg tega je bilo po padcu ustave na referendumih v Franciji in Nizozemskem spomladi 2005 manj naklonjenosti prihodnjim širitvam EU, saj prednostna naloga postalo njeno notranje utrjevanje.
Kljub vsem bruseljskim pohvalam doseženega bodo za evropsko pot Srbije ključna prihodnja leta. Pred pravimi pogajanji o 35 poglavjih (področjih) mora biti opravljen pregled usklajenosti srbske zakonodajo z evropsko. Na podlagi izkušenj iz zadnjih širitev, ko so bili v članstvo sprejete držav, ki sploh še niso v celoti izpolnjevale pogojev, bo še več pozornosti namenjeno delovanju pravosodja in varnosti. Ti dve poglavji bosta odprti ves pogajalski proces.
Srbija ima še specifične politične pogoje. Prej ko slej bo morala sprejeti odločitev glede Kosova. Dosežen napredek v normalizaciji odnosov v pogajanjih pod okriljem vosoke zunanjepolitične predstavnice Catherine Ashton) je bil sicer pogoj za napredek Srbije na evropski poti, toda v prihodnjih letih, bo Beograd moral pokazati še več. V pogajalskem 35. poglavju (druga vprašanja) se od Srbije pričakuje sklenitev pravno obvezujočega sporazum s Prištino.
V bruseljskem pogajalskem okviru so velikokrat izpostavljeni dobrososedski odnosi in pričakovanje, da bosta na temelju normalizacije obe državi nadaljevali evropsko pot. Kaj konkretno pomeni formulacija o pravno zavezujočem sporazumi, še ni jasno. Do zapletov utegne priti, ker Srbija v ustavi obravnava Kosovo kot del lastne države; Kosovo pa se po drugi strani samo sklepa sporazume z Brusljem. Ugibanja, da bo Srbija pred vstopom v EU morala v takšni ali drugačni obliki priznati neodvisnost Kosova, noče potrditi nihče.
Srbski napredek je vsekakor znamenje, da širitvena politika še ni povsem zamrla. Glede na izkušnje zadnjih let pa bo še strožje nadzirano sprejetje zakonodaje in predvsem njeno izvajanje v praksi. Ker so se v EU med krizo razkrile velike slabosti gospodarskega upravljanja, se bo večji pomen pripisoval položaju javnih financ, strukturnim reformam, konkurenčnosti. Tako želijo preprečiti, da bi siromašne kandidatke, ki trkajo na vrata, po vstopu postale nove Grčije.
V drugačnem položaju kot balkanske države, ki imajo v rokah vsaj uradno evropsko perspektivo (obljuba z vrha EU leta 2003 v Solunu), je Turčija. Čeprav orjakinja z Bosporja začela pristopna pogajanja začela v istem času kot Hrvaška, je njena usoda negotova. Po večletni blokadi pogajanj, povezani s Ciprom, so konec lanskega leta odprli novo poglavje, regionalno politiko. Poleg tega so sklenili sporazum o readmisiji, ki Ankaro obvezuje, da bo sprejele nezakonite priseljence, ki so v EU prišli čez turško ozemlje. To je pogoj za liberalizacijo vizumskega režima.
Notranjepolitično nekoliko načeti turški premier Recep Tayyip Erdoğan, ki se je z vodilnimi bruseljskimi funkcionarji sestal, ko se je od njih poslovila srbska delegacija, je izrazil željo po napredku v odnosih z EU. Enake želje sta imela predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy in prvi človek evropske komisije José Manuel Barroso. »EU bi morala ostati sidro za reforme v Turčiji,« je povedal Van Rompuy. Bruselj izpostavlja pomen odnosov s Turčijo na mednarodnem odru (reševanje krize v Siriji) in sodelovanje na področju energetike.
Erdoğan je načeloma izrazil pripravljenost na reševanje vprašanja Cipra. Največ zadržkov glede pripravljenosti Turčije na sprejemanje evropskih standardov je bilo v zadnjem času povezanih s čistko v pravosodju in policiji, ki je sledila preiskavam korupcije v krogih blizu premieru. Poleg tega so v EU nezadovoljni z željo vlade po večji vlogi vlade pri imenovanju sodnikov in z lanskim obračunom s protestniki. Erdoğan je pojasnil, da v Turčiji verjamejo v demokracijo in da na oblasti ne more biti pravosodje, marveč ljudstvo.
