Širjenje obzorij majhne države

Ljubljana – Dileme, s katerim se država srečuje v mednarodnem okolju, predvsem v okviru OZN, kličejo po jasnejši opredelitvi ključnih zunanjepolitičnih prioritet. Obisk generalnega sekretarja je priložnost za razmislek o trenutnem položaju in prihodnjih usmeritvah Slovenije v organizaciji, v katero je vstopila pred dvajsetimi leti.

S članstvom v Organizaciji združenih narodov je Slovenija leta 1992 dokončno legitimirala svoj obstoj in postala polnopravna članica mednarodne skupnosti. Maja letos je država praznovala 20. obletnico vstopa v OZN. Ob tej priložnosti je včeraj v Slovenijo na enodnevni uradni obisk pripotoval generalni sekretar organizacije Ban Ki Mun, da bi se pogovoril o dosedanji vlogi države v okviru OZN in izhodiščih za delo v prihodnje.

Dve desetletji po vstopu v organizacijo je Slovenija še vedno v procesu izoblikovanja lastne identitete. Na to je med nastopom na simpoziju ob 20-letnici članstva pred meseci opozoril predsednik republike Danilo Türk. Rezultat njegove retrospektive dosedanje vloge Slovenije v OZN je bil poziv k »tehtni politični oceni in opredelitvi pomena organizacije v okviru celotne zunanje politike Slovenije«. Pri tem je predsednik na vlado in državni zbor apeliral, naj sprejmeta oceno sedanjega angažiranja države v OZN in jasno povesta, na katerih področjih bi bilo treba to angažiranje povečati.

Med diplomati in strokovnjaki obstaja splošen konsenz, da je država v času članstva v OZN dosegla ključne zunanjepolitične cilje. V prvem desetletju po vstopu se je uveljavila na različnih področjih, želja po sodelovanju je bila navzoča že od samega začetka. Med vrhunci zadnjih dveh desetletij se največkrat omenjajo nestalno članstvo v varnostnem svetu, ustanovitev Mednarodnega sklada za razminiranje in pomoč žrtvam min, slovensko predsedovanje EU, članstvo v vseh telesih OZN in v Svetu za človekove pravice. Najpomembnejše dosežke dopolnjujejo še podajanje predlogov za reformo varnostnega sveta in dejavnosti na področju človekovih pravic ter varovanja okolja. »Obrisi za profiliranje Slovenije so,« na podlagi preteklih uspehov pojasnjuje redni profesor na fakulteti za družbene vede Zlatko Šabič, »odgovornost vlade in strokovnjakov pa je, da jih še izpilijo, jih pretopijo v prioritete in tja usmerijo svoje kadrovske potenciale.«

Ugled države gradijo tudi neuspehi

Po profesorjevih besedah je ugled države v najbolj vplivni svetovni organizaciji odvisen od celote njenega delovanja. Izjave različnih diplomatov ustvarjajo vtis, da vzpostavljanje identitete neke države temelji na podobni formuli. Eva Tomič, nekdanja vodja Urada visoke komisarke ZN za človekove pravice na palestinskih ozemljih v Ramali, ki je bila v prvih letih članstva delegatka Slovenije v tretjem odboru generalne skupščine OZN, meni, da smo svojo identiteto, s prizadevanjem za progresivni razvoj in uveljavljanje človekovih pravic, že precej oblikovali. »Zadnji dve desetletji dokazujeta, da je Slovenija v Svetovni organizaciji lahko uspešna tudi pri najzahtevnejših projektih,« je prepričana izkušena diplomatka. Podobo Slovenije v OZN kaže vsota različnih dejanj, najbolj aktivnosti na področjih človekove varnosti in mednarodnega prava, učinkovitejšega delovanja sistema OZN in globalnih okoljskih dilem.

Posebni predstavnik Evropske unije za Kosovo in nekdanji zunanji minister Samuel Žbogar to vsoto vidi kot mozaik slovenske zunanje politike v OZN. Po njegovem prepričanju so za vzpostavitev zunanjepolitične podobe države pomembne zlasti razlike v pogledih in zavedanje, da se ugled države gradi tudi ob neuspehih, kakršen je bila lanska kandidatura Slovenije za nestalno članico varnostnega sveta. »Uspehe bomo morali v prihodnje manj ocenjevati skozi članstva in bolj skozi vsebinske prispevke k reševanju problemov mednarodne skupnosti,« dodaja Žbogar.

Sogovorniki so si edini, da je OZN primeren prostor za ustvarjanje mednarodne podobe majhne države, bistveno bolj kot Evropska unija ali Nato. Kakor poudarja Tomičeva, »Sloveniji daje priložnost presegati pretirano evropocentričnost in nas povezuje z državami vseh regij in celin.« Z enakega stališča izhaja tudi profesor Šabič: »Če že govorimo o gospodarski diplomaciji, si lahko to predstavljamo brez držav BRIK, držav Jugovzhodne Azije, Latinske Amerike? Nobena izmed teh ni članica evroatlantskih institucij, so pa članice OZN.«

In kako Slovenija uporablja ta potencial? Zaradi izvajanja varčevalnih ukrepov v času mandata prejšnje vlade država ni poravnala obveznosti za mirovne operacije OZN. Predsednik republike Danilo Türk in premier Janez Janša sta pred kratkim opozorila pred zaostankom, s katerim se Slovenija v preteklosti ni nikoli srečevala. Dolga leta je bila na seznamu rednih plačnic prispevkov za mirovne operacije OZN, z razvojem svetovne gospodarske krize pa se je pridružila sicer veliki skupini držav, ki so plačilo dela obveznosti preložile na kasnejši čas, razlagata Žbogar in Tomičeva. S težavami glede financiranja mednarodnih operacij se v OZN sicer srečujejo že dalj časa. V primerih, ko država več let ne poravnava tekočih obveznosti, lahko izgubi pravico do glasovanja v generalni skupščini. »To se precej redno dogaja, predvsem manj razvitim državam,« pojasnjuje Zlatko Šabič. »Za države, ki prevzemajo večjo odgovornost za zagotavljanje miru – med njimi je tudi Slovenija –, bi bil takšen ukrep precejšnja blamaža, še posebej v kriznih časih. Večja ko je kriza, bolj se je treba ukvarjati z območji, ki napovedujejo eskalacijo konfliktov širših razsežnosti.«

Najizrazitejši uspehi slovenske države, o katerih bo jutri v državnem zboru in v pogovorih s predstavniki političnega vrha najbrž spregovoril tudi Ban Ki Mun, so le del kapitala, na katerem temelji podoba Slovenije v OZN. Problemi, ki utegnejo spodkopati naš ugled, so največkrat potisnjeni v ozadje in še zdaleč niso omejeni na neplačevanje prispevkov. Po Šabičevih besedah vključujejo kadrovsko in finančno podhranjenost, v katerih svoje delo opravljajo slovenski diplomati.