Tiskane izdaje
Vzporedno z razraščanjem spopadov v Siriji se zaostrujejo tudi odnosi med Iranom in zahodnimi državami. Medtem ko sta v Siriji pristali dve iranski vojaški ladji, Teheran še naprej grozi z zaprtjem strateško pomembne Hormuške ožine.
Iranske oblasti se zavedajo, da je njihova strateška moč močno odvisna od usode vladavine Bašarja al Asada. Sirski režim namreč islamski republiki stoji tesno ob strani že vse od izbruha iraško-iranske vojne pred tremi desetletji, ko se je Bašarjev oče Hafez, pripadnik šiitske alavitske manjšine, ki vlada Siriji, nemudoma postavil na stran Teherana. Vezi med državama so se še dodatno utrdile v desetletju ameriške »globalne vojne proti terorizmu«, v kateri sta se tako Sirija kot Iran znašla na »osi zla«, ki si jo je v strateško-osvajalske namene izmislila administracija Georgea Busha mlajšega.
V težavnih časih sta si Damask in Teheran ves čas stala ob strani. Državi sta tesno sodelovali na varnostnem, vojaškem, političnem in gospodarskem področju, hkrati pa sta med kuhanjem tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne vzpostavili močno fronto, na kateri sta jima pomagala tudi satelita, Hamas v Gazi in Hezbolah v Libanonu. Z ameriško okupacijo Iraka in posledičnim izbruhom državljanske vojne so iraške meje s Sirijo in Iranom postale prepustne, kar je omogočilo neposredno »komunikacijo« med Teheranom in Damaskom.
Po izbruhu protirežimskih protestov v Siriji pred enajstimi meseci so iranske oblasti nemudoma podprle Bašarja al Asada. Kaj drugega jim v času stopnjujočih se sankcij, posledičnih gospodarskih težav, vse hujšega vpletanja sunitskih diktatur Saudske Arabije in Katarja v notranje zadeve vrste bližnjevzhodnih in severnoafriških držav ter izraelskih groženj z bombardiranjem jedrskih objektov niti ni preostalo. Kljub kitajski in ruski »oportunistični« naklonjenosti šiitskemu zavezništvu sta Iran in Sirija ostala tako rekoč sama. Zato stopnjevanje iranske pomoči - v denarju, vojakih, orožju, nafti, obveščevalnih podatkih, elektriki, vodi, hrani ... - nikakor ni presenetljivo.
»Dejstvo, da smo v Sirijo poslali vojaški ladji, dokazuje, da sankcije proti islamski republiki niso vplivale na znanstveni razvoj Irana, hkrati pa niso oslabile naših vojaških zmogljivosti,« je konec tedna pojasnjeval prvi mož iranske vojne mornarice admiral Habibola Sajari. Po mnenju analitikov so iranske poteze v zadnjem času, z grožnjo z zaprtjem Hormuške ožine in vojaškimi vajami vred, veliko več kot le klasično razkazovanje mišic, saj je Teheran z napotitvijo vojaških ladij v Sirijo - kaj takega je storil šele drugič po islamski revoluciji, obakrat v zadnjem letu - ukrepal zelo konkretno. »Vse skupaj lahko razumemo kot moralno podporo Bašarju al Asadu. Mislim, da Iran noče namenoma izzvati nikogaršnje reakcije. Hkrati je to tudi sporočilo ZDA, Izraelu in morda tudi voditeljem EU, da se Teheran kljub sankcijam in grožnjam z vojaškim posredovanjem ne bo umaknil,« meni Sadek Zibakalam, profesor političnih ved na teheranski univerzi.
Obrambni minister islamske republike Ahmad Vahidi je sicer za iransko tiskovno agencijo Fars dejal, da sta ladji v Tartus, kjer je tudi edino sredozemsko oporišče ruske vojaške mornarice, pripluli na podlagi lanskega dogovora o urjenju sirske mornarice.
Si Iranci mažejo roke s sirsko krvjo?
Medtem je vse več informacij, da iranske sile sirskemu režimu tudi neposredno pomagajo pri zatiranju ljudske vstaje. V prvih dneh letošnjega leta se je v Damasku mudil Kasim Sulejmani, poveljnik iranskih elitnih enot Kuds, ki so sestavni del revolucionarne garde. Poznavalci trdijo, da Sulejmani deluje kot nekakšen »varnostni svetovalec« sirskega režima, člani sirske opozicije pa na navzočnost iranskih vojakov in obveščevalcev opozarjajo že vsaj pol leta.
»Obsojamo iransko sodelovanje pri pobijanju sirskega prebivalstva, ki zahteva svobodo. Iran pozivamo, naj neha zatirati sirsko revolucijo, če hoče obvarovati odnose med narodoma,« je na tiskovni konferenci v Istanbulu sporočil član vodstva Sirskega narodnega sveta Samir Nešar in dodal, da so uporniki prejšnji petek v obleganem Homsu zajeli pet častnikov iranske vojske, ki da so bili podrejeni obveščevalni službi sirskega vojaškega letalstva.
