Smrtne obsodbe na Kitajskem: Imena, neprimerna za morišče

Zhang Jing je vedela, da bodo nekega dne potrkali na njena­ vrata ­predstavniki sodišča, a kljub temu ni mogla zadržati­ solz, ko so 25. septembra res prišli in jo obvestili, da bodo njenega moža Xia Junfenga usmrtili še isto dopoldne.

Oblekla je najlepšo obleko in se odpravila v poseben oddelek mestnega zapora, v katerem se obsojenci na smrt poslavljajo od družin, če jih seveda imajo.

Po kitajskih zakonih izvršijo smrtno kazen nekaj ur po tem, ko obsojencu sporočijo, da ga bodo usmrtili, in takrat se lahko še zadnjič sreča z najbližjimi. Tako je, pravijo zaporniški psihologi, vsem precej laže. Med srečanjem so dovoljena pomirjevala, nihče pa ne sme posneti skupinske fotografije. Družinski člani ponavadi obsojencu prinesejo njegovo najljubšo jed. Te ponavadi nihče ne poje do konca.

Kitajska javnost je dolgo podpirala smrtno kazen kot enega od načinov boja proti kriminalu. Toda še preden so prejšnji mesec usmrtili 36-letnega Xiaja, so se dvignili v njegov bran intelektualci, odvetniki in številni državljani, ki se čedalje bolj zavedajo družbene neenakosti tudi na zatožni klopi.

Tri dni pred izvršitvijo najstrožje kazni nad bivšim tovarniškim delavcem, ki je izgubil delo in se preživljal s poulično prodajo pečenih klobas, so na dosmrtno ječo obsodili bivšega člana politbiroja Bo Xilaia, njegovo ženo Gu Kailai pa so lani poleti obsodili na smrt s preložitvijo. Če so Xiaja odpeljali na morišče zato, ker je z nožem ubil dva redarja, ki sta ga neusmiljeno pretepala, se sprašujejo Kitajci, kako to, da sta se tej isti roki pravice izognila Gu, ki je zastrupila angleškega poslovneža, in njen mož, ki je preprečil preiskavo hladnokrvnega naklepnega umora?

Peticijo za spremembo Xiajeve­ razsodbe je podpisalo kar 25 kitajskih odvetnikov, ki so hkrati zahtevali objavo dokumentacije, na podlagi katere je bila izrečena najstrožja kazen. Njegovi zagovorniki so trdili, da se je Xia 16. maja 2009 zgolj branil pred nadutima redarjema, ki sta mu zaplenila klobase in ga pretepla, sodišče pa nato ni dovolilo zaslišanja prič, ki so bile pripravljene potrditi, da je Xia z nožem zamahnil šele, ko ni mogel več prenašati udarcev redarjev. Dva sta umrla, tretjega je samo ranil.

Predstavnikom kitajske oblasti ni prav nič ugajalo, ko je skupina aktivistov v južnem Kantonu, torej na drugem koncu države, na vratih območnega urada za pravosodje pustila plakat, na katerem je pisalo: »Nasilni redarji zaslužijo smrt – ne Xia Junfeng.« Na dan, posvečen pozivom h globalni odpravi smrtne kazni, 10. oktobra, je tudi na Kitajskem bolj kot doslej spregovoril glas humanosti. Res je, da je ta država veliko storila za zmanjšanje števila usmrtitev, pa tudi za to, da bi bil proces izrekanja najstrožje kazni bolj transparenten. Četudi imajo v Iranu in Singapurju več usmrtitev kriminalcev na število prebivalcev, na Kitajskem še vedno usmrtijo več obsojencev kot druge države, ki iz kazenskega zakona še niso črtale obešanj, streljanj ali injekcij s strupom.

Pa vendar, medtem ko so še pred desetletjem na kitajskih moriščih usmrtili okoli 12.000 kriminalcev na leto, zdaj fundacija za človekove pravice in pravno državo Dui Hua, ki ima sedež v San Franciscu, ugotavlja, da je bilo lani na Kitajskem izvedenih okoli 3000 smrtnih kazni, kar je v skladu s splošnim trendom upadanja števila usmrtitev. Leta 2011 so, denimo, usmrtili 4000 kitajskih kriminalcev. Čeprav tudi v tem trenutku ni mogoče z gotovostjo trditi, koliko ljudi je bilo odpeljanih na morišče, ker je to državna tajnost, reforma sodstva in spremembe zakona vodijo k postopnemu odpravljanju načela »zob za zob, oko za oko«.

Privilegiji za rešetkami

Pred šestimi leti so sprejeli odlok, da mora vsako smrtno kazen odobriti vrhovno sodišče, seznam kaznivih dejanj, za katera je mogoče izreči smrtno kazen, so z 68 skrčili na 55 točk, poleg tega so uvedli strog nadzor nad trgovino z organi in zaporom prepovedali prodajo ledvic, src, jeter in drugih dragocenih ostankov usmrčenih obsojencev.

Ko je Bo Xilai v sredo vložil pritožbo na prvostopenjsko razsodbo, se je kitajska javnost znova oglasila s pripombo, da tudi za rešetkami vladajo privilegiji. Njegova žena bo morala v zaporniški celici preživeti le devet let, nato jo lahko premestijo v hišni pripor. On bo prestajal malce daljšo kazen, vendar se mu sodišče ni upalo izreči smrtne kazni, čeprav je bil obsojen zato, ker je sprejel za več kot 20 milijonov juanov (3,3 milijona dolarjev) podkupnine. Po kitajskem zakonu lahko človek izgubi glavo zaradi podkupnine, večje od 100.000 juanov. A tudi tukaj je pomembno, kako se kdo piše. Bo ni primerno ime za morišče.