Tiskane izdaje
Berlin – Skoraj sedem desetletij po drugi svetovni vojni se je Nemčija vendarle s spomenikom oddolžila tudi Sintom in Romom, pobitim med Hitlerjevo strahovlado. Spominu na žrtve sta se ob odkritju spomenika tik ob rajhstagu poklonila tudi predsednik države Joachim Gauck in kanclerka Angela Merkel.
Genocid nad Sinti in Romi je »pozabljeni holokavst«, je dejal eden od zadnje stotine preživelih Hitlerjevega preganjanja manjšine, ki zdaj za Judi in homoseksualci dobiva svoj spomenik v najožjem središču Berlina.
Soni Weisz je povedal, da je sam ušel deportaciji v koncentracijsko taborišče Auschwitz, a je moral gledati, kako so odpeljali njegove starše in sestro. Predstavnik nemških Sintov in Romov Romani Rose pravi, da v Nemčiji ni niti ene sintovske in romske družine, ki ne bi pod nacizmom izgubila kakšnega svojega člana. »In to je vse do danes vtisnilo pečat naši identiteti.«
Nacistični režim ni imel niti najmanjše milosti za »cigane«, kot po vsej Evropi pogosto zaničevalno imenujejo Sinte in Rome, v koncentracijskih taboriščih in drugje jih je umrlo pol milijona. Kljub temu se je nemška vlada šele leta 1992 odločila postaviti spomenik in še dve desetletji je trajalo, da so ga zdaj tudi dobili.
Zato pa zdaj spomenik ubitim Sintom in Romom, ki ga je naredil izraelski umetnik Dani Karavan, stoji tik ob rajhstagu in znamenitih Brandenburških vratih. Videti je kot velik okrogel vodnjak s črnim dnom, ki ponazarja neskončno globino in z njo smrt, na sredini vodnjaka pa je kamen za vrtnico. Vsakič, ko bo ovenela, bo kamen potonil na dno in se dvignil šele za novo, svežo, da bi tako ponazorili vsa mogočna čustva, ki jih povezujemo s tem cvetom: ljubezen, žalost, spominjanje. Ob robu vodnjaka je umetnik zapisal stih iz pesmi italijanskega romskega pesnika Santina Spinellija z naslovom Auschwitz (v prostem prevodu): »Upadli obraz / ugasnjene oči / raztrgano srce / brez diha / brez besed / nobenih solza.«
Za nemško kanclerko Angelo Merkel je genocid nad Sinti in Romi tudi opozorilo sodobnikom, da si mora vsaka generacija znova zastaviti vprašanje, kako se je lahko zgodilo kaj takega. Romani Rose pa je opozoril tudi na novi rasizem, ki ni usmerjen le proti tej manjšini, ampak proti demokraciji in demokratičnim vrednotam nasploh.
»Prepovedi niso dovolj, zavračanje kakršnega koli nasilja se mora zasidrati v vsej družbi.« Nemško notranje ministrstvo ocenjuje, da v družbenem podzemlju živi kakšnih sto skrajnih desničarjev, in ni izključeno, da ne bo kdo izmed njih sledil razvpiti neonacistični celici NSU iz saškega Zwickaua, katere trije člani so med letoma 2000 in 2007 ubili deset ljudi, v veliki večini turških priseljencev. Nasilje pa seveda ni omejeno na odnos rasistov do manjšin, v nemški prestolnici pravkar odmeva umor Berlinčana azijskih korenin na trgu Alexanderplatz, glavni osumljenec je za zdaj mladenič turško-grškega rodu.
Nekateri v Nemčiji pa vladi vseeno očitajo, da ne naredi dovolj tudi za Sinte in Rome. Zeleni politik Volker Beck opozarja, da je Nemčija edina država EU brez strategije za to manjšino, ki nedvomno potrebuje posebno pomoč pri integraciji. Beck tudi poziva notranjega ministra Hans-Petra Friedricha, naj se opraviči zaradi svojih izjav proti iskalcem zatočišča iz Srbije in Makedonije, za katere nekateri verjamejo, da iščejo le materialne prednosti. Po prepričanju zelenega politika gre večinoma za Sinte in Rome, »ki so najrevnejši med revnimi in ne vedo, kako se bodo prebili skozi zimo«. In za katere bi morali poiskati vseevropsko rešitev.
