Strahovi pred »kravjimi kupčijami«
Vrh Putin-Trump: Upanje v obnovitev jedrskega sodelovanja in bojazen pred sporazumom o Siriji.
Odpri galerijo
Zaradi napetosti med ZDA in Rusijo svet skrbi tveganje jedrskega spopada. FOTO: Reuters
Odnosi med Moskvo in Washingtonom niso bili tako slabi vse od časov karibske krize leta 1962. Predsednika Vladimir Putin in Donald Trump imata v ponedeljek v Helsinkih priložnost, da na svojem prvem resnem srečanju iz oči v oči to spremenita. Kaj o tem menijo ruski analitiki?
V Rusiji se je protiameriško razpoloženje nekoliko zmanjšalo. Ko se je pred štirimi leti med ukrajinsko krizo začela nova hladna vojna, je imelo negativni odnos do ZDA kar 81 odstotkov Rusov; zdaj je takšnih »le« še 69 odstotkov. Toda za večino prebivalcev po površini največje države na svetu so ZDA še vedno najbolj sovražna država; tako še vedno meni 78 odstotkov Rusov. Ko je v Belo hišo prišel Trump, so bili v Rusiji veseli, v dumi pa so v njegovo čast celo odpirali steklenice šampanjca. Ruska pričakovanja o izboljšanju odnosov se niso izpolnila: konec lanskega leta je le še kaka desetina Rusov verjela, da je kaj takšnega sploh mogoče.
Kakor so pred dnevi zapisali v časniku Nezavisima gazeta, politični analitiki v Rusiji nimajo enotnega mnenja o tem, kaj se utegne izcimiti iz tega srečanja. Predsednik Inštituta za strateško analizo Aleksander Konovalov je prepričan, da se v Helsinkih ne bo zgodilo nič zgodovinskega. »Nobenih sporazumov ne bodo sklenili, nihče ne pričakuje premika v ameriško-ruskih odnosih. To ne bo takšno srečanje, kakršno je bilo tisto med Mihailom Gorbačovom in Ronaldom Reaganom po tem, ko je ta Sovjetsko zvezo razglasil za imperij zla,« pravi Konovalov. Njegov kolega Dmitrij Suslov s Centra za evropske in mednarodne študije pri visoki šoli za ekonomijo je bolj optimističen. Po njegovem mnenju bo vrh prinesel vsaj to, da se bo sedanji nenadzorovani spopad med Rusijo in ZDA spremenil v »nadzorovano nasprotovanje«. Drugi rezultat pogovorov pa utegne biti začetek dolgo pričakovanega ameriško-ruskega dialoga o strateški stabilnosti, ki bo vključeval tudi pogovore o že obstoječih sporazumih o omejevanju klasičnega in jedrskega oboroževanja ter morebitno vojaško sodelovanje pri zagotavljanju kibernetične varnosti.
Tega, da bi se jedrski velesili začeli pogajati o dodatnem omejevanju oborožitve, nihče ne pričakuje, pač pa je veliko zaskrbljenosti, da so ogroženi že do zdaj sklenjeni sporazumi. Trump je izjavil, da je »novi Start«, s katerim sta se državi pred osmimi leti zavezali, da bosta lahko imeli le še po 1550 za boj pripravljenih strateških jedrskih glav, slaba kupčija, je pa dejal tudi, da se je o sporazumu, ki bo potekel februarja 2021, pripravljen pogajati s svojim ruskim kolegom. A v ZDA tudi resno razmišljajo, da bi se zaradi domnevnih ruskih kršitev odpovedali sporazumu INF, ki sta ga Sovjetska zveza in ZDA podpisali leta 1987, v njem pa se zavezali, da bosta iz oborožitve umaknili balistične in vodljive izstrelke, ki imajo doseg od 500 do 5500 kilometrov.
Zato je tudi za četverico še vedno vplivnih političnih osebnosti z obeh strani nekdanje železne zavese za ves svet najpomembnejša tema, o kateri bi se morala resno pogovoriti voditelja, zmanjšanje tveganja jedrskega spopada. Nekdanji britanski obrambni minister Desmond Browne, direktor münchenske varnostne konference Wolfgang Ischinger, nekdanji ruski zunanji minister Igor Ivanov in nekdanji ameriški senator Sam Nunn so predsednika pozvali, naj se začneta pogovarjati, kako se v tem času, ko se povečujejo napetosti med Natom in Rusijo, med njima pa skoraj ni več nobene komunikacije, izogniti čedalje večji nevarnosti, da bi se nova hladna vojna sprevrgla v vročo jedrsko katastrofo.
Kakor ugotavljajo analitiki, je za Trumpa bolj kot za Putina pomembno, da se iz Helsinkov vrne z rezultati konkretnih dogovorov. Po mnenju urednika zunanje politike pri ruskem časniku Kommersant Leonida Gankina lahko predsednika skleneta dogovore na treh področjih: razoroževanje, Ukrajina in Sirija. A analitike bega predvsem »nepredvidljivost« ameriškega predsednika, saj se bojijo, da se utegne umakniti tudi iz dosedanjih oboroževalnih dogovorov, tako kot se je enostransko odpovedal jedrskemu sporazumu z Iranom.
Ta država bo vsekakor tema pogovorov med predsednikoma, saj si tega, da bi se iranska vojska umaknila iz Sirije, ne želijo le v Washingtonu. Pred dnevi je prav zaradi tega na obisk k Putinu priletel tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu. Ni jasno, ali mu je uspelo kaj »iztržiti«, dejstvo pa je, da se je Putin takoj po tem srečal tudi z Alijem Akbarjem Velajatijem, glavnim svetovalcem za zunanjo politiko iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja.
Ruski mediji so po teh dveh srečanjih navajali neimenovane izraelske vire, ki so jim povedali, da je Moskvi uspelo Teheran prepričati, da je vojsko umaknil z bližine meja z Izraelom, ta pa je v zameno obljubil, da se ne bo več ukvarjal z zamenjavo sirskega »režima«. Podobno zagotovilo Washingtona, da ne bo več poskušal zrušiti sirskega predsednika Bašarja al Asada, utegne biti po mnenju nekaterih komentatorjev del helsinške »kupčije«: a v zameno bo moral Putin zagotoviti iranski umik.
V Ukrajini se bojijo drugačne »kupčije«. Kakor je pred kratkim poročala ameriška revija New Yorker, Trumpa visoki predstavniki Izraela, Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov že več let vztrajno prepričujejo, naj s Putinom sklene »veliki sporazum« o Siriji. S Trumpom se je tik pred tem, ko so ga izvolili za ameriškega predsednika, zasebno srečal prestolonaslednik Abu Dabija Mohamed bin Zajed in mu povedal, da je Putin pripravljen na »rešitev« sirske krize, če Washington umakne sankcije, ki jih je uvedel po izbruhu ukrajinske krize. Čeprav jim je odposlanec ameriškega predsednika Kurt Volker zagotovil, da se to ne bo zgodilo, je Ukrajince kljub temu strah, da bosta predsednika sklenila drugačen pakt: Trump bo priznal, da je Krim ruski, Putin pa bo kolegu zagotovil, da mu bo pomagal pri »umiku« iranske vojske iz Sirije.
Zato nelagodja ni čutiti le v Kijevu. »V Damasku in Teheranu so zaskrbljeni, da se bo smer zunanje politike, ki jo je Rusija vodila v zadnjih letih, spremenila, tako kot se je to že zgodilo v preteklosti, ko je Moskva žrtvovala svoje dosežke in interese na Bližnjem vzhodu, ki so zanjo drugotnega pomena – da bi dosegla neki globalni sporazum z ZDA,« je pred dnevi za rusko državno televizijo RT izjavil Grigorij Lukjanov z moskovske visoke šole za ekonomijo.
V Moskvi so odločno zanikali možnost takšne »kupčije«. Zunanji minister Sergej Lavrov je izjavil, da ni mogoče pričakovati popolnega umika iranske vojske iz Sirije, Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov pa je povedal, da ni realistično pričakovati, da bi dve državi lahko sprejemali odločitev za tretjo. Takšna kupčija tudi ni uresničljiva, trdijo ruski analitiki: Moskva ima sicer veliko vpliva na Teheran, a vseeno ne tako odločilnega, da bi ga lahko prepričala o umiku svoje vojske iz Sirije.
V Rusiji se je protiameriško razpoloženje nekoliko zmanjšalo. Ko se je pred štirimi leti med ukrajinsko krizo začela nova hladna vojna, je imelo negativni odnos do ZDA kar 81 odstotkov Rusov; zdaj je takšnih »le« še 69 odstotkov. Toda za večino prebivalcev po površini največje države na svetu so ZDA še vedno najbolj sovražna država; tako še vedno meni 78 odstotkov Rusov. Ko je v Belo hišo prišel Trump, so bili v Rusiji veseli, v dumi pa so v njegovo čast celo odpirali steklenice šampanjca. Ruska pričakovanja o izboljšanju odnosov se niso izpolnila: konec lanskega leta je le še kaka desetina Rusov verjela, da je kaj takšnega sploh mogoče.
Jedrski »tango«
Kakor so pred dnevi zapisali v časniku Nezavisima gazeta, politični analitiki v Rusiji nimajo enotnega mnenja o tem, kaj se utegne izcimiti iz tega srečanja. Predsednik Inštituta za strateško analizo Aleksander Konovalov je prepričan, da se v Helsinkih ne bo zgodilo nič zgodovinskega. »Nobenih sporazumov ne bodo sklenili, nihče ne pričakuje premika v ameriško-ruskih odnosih. To ne bo takšno srečanje, kakršno je bilo tisto med Mihailom Gorbačovom in Ronaldom Reaganom po tem, ko je ta Sovjetsko zvezo razglasil za imperij zla,« pravi Konovalov. Njegov kolega Dmitrij Suslov s Centra za evropske in mednarodne študije pri visoki šoli za ekonomijo je bolj optimističen. Po njegovem mnenju bo vrh prinesel vsaj to, da se bo sedanji nenadzorovani spopad med Rusijo in ZDA spremenil v »nadzorovano nasprotovanje«. Drugi rezultat pogovorov pa utegne biti začetek dolgo pričakovanega ameriško-ruskega dialoga o strateški stabilnosti, ki bo vključeval tudi pogovore o že obstoječih sporazumih o omejevanju klasičnega in jedrskega oboroževanja ter morebitno vojaško sodelovanje pri zagotavljanju kibernetične varnosti.
Tega, da bi se jedrski velesili začeli pogajati o dodatnem omejevanju oborožitve, nihče ne pričakuje, pač pa je veliko zaskrbljenosti, da so ogroženi že do zdaj sklenjeni sporazumi. Trump je izjavil, da je »novi Start«, s katerim sta se državi pred osmimi leti zavezali, da bosta lahko imeli le še po 1550 za boj pripravljenih strateških jedrskih glav, slaba kupčija, je pa dejal tudi, da se je o sporazumu, ki bo potekel februarja 2021, pripravljen pogajati s svojim ruskim kolegom. A v ZDA tudi resno razmišljajo, da bi se zaradi domnevnih ruskih kršitev odpovedali sporazumu INF, ki sta ga Sovjetska zveza in ZDA podpisali leta 1987, v njem pa se zavezali, da bosta iz oborožitve umaknili balistične in vodljive izstrelke, ki imajo doseg od 500 do 5500 kilometrov.
Zato je tudi za četverico še vedno vplivnih političnih osebnosti z obeh strani nekdanje železne zavese za ves svet najpomembnejša tema, o kateri bi se morala resno pogovoriti voditelja, zmanjšanje tveganja jedrskega spopada. Nekdanji britanski obrambni minister Desmond Browne, direktor münchenske varnostne konference Wolfgang Ischinger, nekdanji ruski zunanji minister Igor Ivanov in nekdanji ameriški senator Sam Nunn so predsednika pozvali, naj se začneta pogovarjati, kako se v tem času, ko se povečujejo napetosti med Natom in Rusijo, med njima pa skoraj ni več nobene komunikacije, izogniti čedalje večji nevarnosti, da bi se nova hladna vojna sprevrgla v vročo jedrsko katastrofo.
Sirski »kompromis«
Kakor ugotavljajo analitiki, je za Trumpa bolj kot za Putina pomembno, da se iz Helsinkov vrne z rezultati konkretnih dogovorov. Po mnenju urednika zunanje politike pri ruskem časniku Kommersant Leonida Gankina lahko predsednika skleneta dogovore na treh področjih: razoroževanje, Ukrajina in Sirija. A analitike bega predvsem »nepredvidljivost« ameriškega predsednika, saj se bojijo, da se utegne umakniti tudi iz dosedanjih oboroževalnih dogovorov, tako kot se je enostransko odpovedal jedrskemu sporazumu z Iranom.
Ta država bo vsekakor tema pogovorov med predsednikoma, saj si tega, da bi se iranska vojska umaknila iz Sirije, ne želijo le v Washingtonu. Pred dnevi je prav zaradi tega na obisk k Putinu priletel tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu. Ni jasno, ali mu je uspelo kaj »iztržiti«, dejstvo pa je, da se je Putin takoj po tem srečal tudi z Alijem Akbarjem Velajatijem, glavnim svetovalcem za zunanjo politiko iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja.
Ruski mediji so po teh dveh srečanjih navajali neimenovane izraelske vire, ki so jim povedali, da je Moskvi uspelo Teheran prepričati, da je vojsko umaknil z bližine meja z Izraelom, ta pa je v zameno obljubil, da se ne bo več ukvarjal z zamenjavo sirskega »režima«. Podobno zagotovilo Washingtona, da ne bo več poskušal zrušiti sirskega predsednika Bašarja al Asada, utegne biti po mnenju nekaterih komentatorjev del helsinške »kupčije«: a v zameno bo moral Putin zagotoviti iranski umik.
Ukrajinska »kupčija«
V Ukrajini se bojijo drugačne »kupčije«. Kakor je pred kratkim poročala ameriška revija New Yorker, Trumpa visoki predstavniki Izraela, Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov že več let vztrajno prepričujejo, naj s Putinom sklene »veliki sporazum« o Siriji. S Trumpom se je tik pred tem, ko so ga izvolili za ameriškega predsednika, zasebno srečal prestolonaslednik Abu Dabija Mohamed bin Zajed in mu povedal, da je Putin pripravljen na »rešitev« sirske krize, če Washington umakne sankcije, ki jih je uvedel po izbruhu ukrajinske krize. Čeprav jim je odposlanec ameriškega predsednika Kurt Volker zagotovil, da se to ne bo zgodilo, je Ukrajince kljub temu strah, da bosta predsednika sklenila drugačen pakt: Trump bo priznal, da je Krim ruski, Putin pa bo kolegu zagotovil, da mu bo pomagal pri »umiku« iranske vojske iz Sirije.
Zato nelagodja ni čutiti le v Kijevu. »V Damasku in Teheranu so zaskrbljeni, da se bo smer zunanje politike, ki jo je Rusija vodila v zadnjih letih, spremenila, tako kot se je to že zgodilo v preteklosti, ko je Moskva žrtvovala svoje dosežke in interese na Bližnjem vzhodu, ki so zanjo drugotnega pomena – da bi dosegla neki globalni sporazum z ZDA,« je pred dnevi za rusko državno televizijo RT izjavil Grigorij Lukjanov z moskovske visoke šole za ekonomijo.
V Moskvi so odločno zanikali možnost takšne »kupčije«. Zunanji minister Sergej Lavrov je izjavil, da ni mogoče pričakovati popolnega umika iranske vojske iz Sirije, Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov pa je povedal, da ni realistično pričakovati, da bi dve državi lahko sprejemali odločitev za tretjo. Takšna kupčija tudi ni uresničljiva, trdijo ruski analitiki: Moskva ima sicer veliko vpliva na Teheran, a vseeno ne tako odločilnega, da bi ga lahko prepričala o umiku svoje vojske iz Sirije.
